Ne/moralnost,
pravijo, je značajsko pogojena, dejansko pa gre za pogojenost, povezano z
mišljenjskimi zmožnostmi, s tem, če si zgolj in samo bitje pameti, ali si,
morda, razumsko zasnovan, in delujoč.
Nekoč
so baje bili vsi moralni. Niso bili, daleč od tega, čeprav se je, morda, tako
izkazovalo, in je bilo krepko manj odstopanj od dopustnega, kot jih je danes.
Vendar je bilo tako zaradi »značaja« prejšnjega sistema, kajti – tam, kjer je
vsaj nek red, tam, kjer je jasno opredeljeno to, kaj se sme, in kaj ne, tam,
kjer obstaja verjetnost tega, da te bo nekdo zagrabil za ovratnik, in boš »plačal«
za svoje grehe, tam… še cucek je »priden«, takrat, kadar se posledic boji, in
ne bezlja naokoli, pripet na povodec…
Ja, z
uvedbo tozadevne demokracije pa so se izkazale dejanske nravi! Biti, nezmožne
dojemanja dejanskih stanj, ki so prepričane v to, da »mi je v demokraciji
(malodane) vse dovoljeno«, biti, katerim se toži po svobodi, ker so prepričane,
da le-ta zmore obstajati v svoji neki absolutni podobi, na način, da smem
početi vse, in kakor, mi zaprija. A takšne svobode ni, je ne more biti, in je
nikoli ne bo, vsaj za vse ne, in za dlje časa, kajti – to, da vsakdo počenja
kar mu prija, ni svoboda, pač pa anarhija, je, če prenesem v svet uradno prepoznanih
živali, navaden boj za obstanek, znotraj katerega je večjemu, močnejšemu,
spretnejšemu dovoljeno (krepko) več kot ostalim. In tem ostalim, kakopak, to ni
všeč, zato, tu in tam, strnejo vrste, pa tem večjim, močnejšim, spretnejšim na
prste stopijo…
Ne, ni
morale, nikoli je ne bo, pri nerazumskih, nagonskih bitjih, ki sebe prilagajajo
okoliščinam, ki sebi dovoljujejo dvojnost meril (pa po enih sebe, po drugih
ostale sodijo), ki sebi vselej najlažje, najugodnejše izbire iščejo. In je tudi
ni bilo, poprej, bil je le – povodec, pa cucek ni smel tja, in tako, kot bi mu
sicer prijalo iti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar