Nikarte, prosim, za menoj…

Redki so ti, da bi jim dopustil,

do dna iskreno, z dežjem v oči,

reči o meni, o tem, kaj sem bil,

kaj jih slabi, odkar mene več ni…

 

Ti, ki v meni so znali ostati,

tudi takrat, ko bilo je slabo,

niso, s seboj, me hiteli izdati,

in se, gaseč, mi podali v nebo…

 

Zlahka jih štejem, ni silne gneče,

kjer je obilje, tam vrednosti ni,

znali so v duši buditi mi sreče,

prav radi njih se še sploh mi živi…

 

Redki so, redki, v meni, in zame,

moji v neskončnost, nekoliko dlje,

nič, in nihče, jih nikdar ne vzame,

mednje le stežka še nov kdo dospe…

 

Redki so ti, da bi jim dopustil.

Se je ostalo mi že izkazalo.

Zanje do zadnje bom kaplje izpil,

zanje živel, zanje bo me pobralo…