Oh, pa ta, moj, klobuk!

Moj klobuk je čvrsto na moji glavi.

Snamem ga pred mizo. In tušem. In posteljo. In domom. In snamem ga, ob redkih priložnostih, na pokopališču.

Rad bi ga snel tudi pred nekom posebnim. A ga, še vedno, iščem.

In, da, skorajda bi pozabil – se zgodi, da ga tudi pred vetrom snamem, če znenada preseneti, in tako močno zapiha, da ga moram loviti. A ga za tem čvrsto na glavi držim…

In so me že spraševali, na nekih srečanjih, na primer, o tem. Češ – obstaja nekdo, pred katerim bi ta klobuk šel z glave. In sem izkusil celo to ugodje, da ne zapišem čast, da sem doživel to, da je nekdo drug odgovoril v mojem imenu, rekoč, da ga ni, pred komer bi jaz klobuk snemal. Priznam, mi je bil odgovor, povsem dobro mišljen in namenjen, všečen, četudi dopuščam možnost, da zmore biti napačen. Da pa bi se le našel nekdo, pred katerim… a ga, še vedno, iščem!

Nekateri mi ga sicer očitajo. Kakor mi očitajo tudi mene samega. Jih slišim, seveda, kadar pozornost nekim drobnim, komajda slišnim, glaskom posvetim. In celo njihova prizadevanja zaznam, ko se povzdignejo na prste, da bi mi klobuk dosegli. Pa mi ni ljubo, ko mahajo, tam, nekje blizu mojega mednožja… meni pa se ne da počepniti. Skloniti, in sklanjati. In si mislim zrasti-zrasti-če-bi-o-mojem-klobuku-rad-odločal…