To, da
mislim, in ravnam, povsem drugače, kot mislijo in ravnajo »vsi ostali«, je
dejstvo. Znano vsem, ki me, vsaj za silo, poznajo. Dejstvo, katerega ne
prikrivam, in ne čutim potrebe, po tem, da bi ga. In, k sreči, ali pa na
žalost, se ukvarjam tudi s pisanjem, pa zmore tudi čas, skozi neka desetletja,
in s pomočjo objavljenega mojega, izkazati to, čigave misli in ravnanja so
bile(a) utemeljene(a), čigave(a) pa ne, moje(a) ali »vseh ostalih«…
»Misliš,
da smo vsi ostali neumni, samo ti pa si pameten,« je »argument«, katerega sem
smel kar nekajkrat doživeti, ko sem neki(m) mladosti(m) skušal razkrivati
tisto, za kar je (so) menila(e), da je (so) že sama(e) razkrila(e)…
Ne, sem
običajno odgovoril, nasprotno, vsi ostali ste pametni, medtem ko sem jaz
neumen. In pri tem odgovoru sem, vedno, dospel do tistega »to pa spet ne«… In s
tem nastane neka težava…
Pravzaprav
moram, predhodno, neko pojasnilo zapisat, ki, s praktičnega vidika, govori o
moji neumnosti – da, sem neumen, kajti ko bi živel tako, kot živijo »vsi ostali«,
pa ko bi s svojimi zmožnostmi zmogel celo nadgraditi te »vse ostale« oziroma
njih dospetja, bi mi bilo, praktično, kakopak, in samo tako, gledano, bistveno
bolje! Imel bi več, kot imam, več, kot je tistega, do česar sem kdajkoli zmogel
dospeti, in sem dospel zato, da sem – (raz)dal…
Potemtakem
sem neumen, ker ne živim s tokovi, pač pa proti njim.
Da se
povrnem k težavi, katero sem, nekaj vrstic nazaj, omenil.
Kadar
obstajata dve strani (jaz in »vsi ostali«, denimo), ki se v popolnem nasprotju
izkazujeta, takrat je z eno nekaj narobe. Domnevajmo namreč, da ima ena stran
prav, da zmore pravilno do pravilnega dospevati, pa…
Če drži
trditev, da »vsi ostali« NISO neumni, potem bi morala, neizogibno, držati
trditev, da sem neumen jaz (druga, nasprotna stran). Obenem pa…
Če drži
trditev »to pa spet ne«, potemtakem, če jaz nisem neumen, potem se ni izogniti,
v nobenem primeru, temu, da je neumna druga stran, potemtakem »vsi ostali«.
Ne da
se namreč trditi, da imata, o eni in isti zadevi, prav oba, ki o tej zadevi
nasprotno, med seboj izključujoče se, govorita! Pa…
Jaz sem
svoje trditve že izkazal, celo zapisane so, in preverljive, in mene
žejnega-NISO-prek-vode-peljali, in mene ne krasi tega-pa-takrat-nismo-vedeli.
Za drugo stran, za »vsi ostali«, si nekaj podobnega ne upam zapisati…
Pri tej
težavi naletim na dodatno težavo, katero zmorem opredeliti kot neko zmedenost,
negotovost, neodločenost… nekega (mladega) bitja, ki sicer zmore marsikaj, le
tega ne, da bi suvereno izbiralo med dvema nasprotujočima se možnostima. In
tega ne zmore preprosto radi tega, ker običajnost (izkazovano v prevladujočih
stanjih, številčnih, denimo) pojmuje kot normalnost, ne zavedajoč se tega, da
ta normalnost še zdaleč nekaj takega ne more biti, takrat, kadar je govora o –
razumskosti!
In
obstaja še neka težavica, o kateri pa mi tako in tako le redko kdo verjame –
pamet in (raz)um nista, še zdaleč ne, eno in isto! Da bi bilo še huje, pamet je
obča danost (kot temeljna podoba, vrsta mišljenja, dana vsem mislečim bitjem,
tudi živalim), medtem ko je razum, vsaj v znanem nam svetu, rariteta, izjemna
redkost! Potemtakem…
Ne, ne
mislim, da sem samo jaz pameten, pametni smo vsi, katerim nam je dano v času
živeti, je pa res, da so »vsi ostali«, ti, pametni, zgolj in samo pametni,
dočim jim do razuma (uma) ni dospeti, pa – če nimajo uma, potem so NE(raz)umni.
In če
tega nisi zmožen ugotoviti, prepozna(va)ti, potem ti ne ostane drugega kot
ne/verjeti mojim trditvam, pri čemer je ne verjeti krepko lažje, kot verjeti.
Pojasnjevati si nenehna, trajna »odstopanja« z vzgojo, izobrazbo, socialnim
stanjem, okoljem… je krepko lažje, kot soočiti se z resnico, in ugotoviti, da
si na (bojda) prenaseljenem planetu tako vražje sam, med redkimi sebi podobnimi…
Ni komentarjev:
Objavite komentar