V mojih
zidovih vsak dan nove poke,
in temelji
pogrezajo se v nič,
umira
hiša, vztrajno, na obroke,
le
čakajoč, da vzame jo hudič.
Meglé
so legle, sonce ji ne vzide,
odpira okna,
a je vse zaman,
jasnine
nič, da skoznje v prostor pride,
pa le s
temnino neko je obdan.
Na
skali čvrsti se je zasnovala,
a skalo
kruši čas, kot se mu zdi,
se vse
bolj kaže, kot da bi izdala,
da v
njej vse manj je volje, in moči.
In
včasih stok, ječanje ji uide,
da ji
zatrese, še dodatno, up,
ga
priduši, da do srca zgolj pride,
razlije
v njem, grenko se, kakor strup.
Ni komentarjev:
Objavite komentar