Bi pustil crkavat?!

V zadnjem času se mi, vse bolj, poraja vprašanje: »Bi lahko pustil nekoga, da crkava ob meni, pa da, ob tem, niti s prstom ne bi mignil?!«

 

V preteklosti bi bil odgovor hipen, in kategoričen – NE! V preteklosti. Dandanes pa…

 

Se mi, ob izhodiščnem, porodi dodatno vprašanje: »Lahko nekdo tebe pusti, da crkavaš, ob njem, obenem pa celo hiti ubijati te?!« In, na žalost, temu vprašanju sledi tisti DA, lahko me pusti crkavat, celo in ZLAHKA skrbi za to, da crkavam, pa čeprav mi, obenem, neke »lepe« besede namenja, kot izraz neke silne »vljudnosti«, bolj prazne, povsem prozorne in predvsem – hinavske! DA, še kako lahko me pusti crkavat, in še kako lahko me ubija, ampak…

 

Ne vem, marsikaj sem že izrekel, zapisal, velikokrat svoj gnev stresam na belino, marsikomu sem tudi že, v oči, povedal, kar sem menil, da mu gre, ampak – NE, prasec pa še nikoli v življenju nisem bil! Nisem v takšnega ustvarjen, niso me v takšnega vzgajali, pa to, da se kot prasci in prasice izkazujejo, raje – prascem in prasicam prepuščam!

 

Prehude besede? Ne vem, če res. Ko enkrat spoznaš, ugotoviš, doživiš, takrat – verjel/a ali ne, ampak ugotavljam, da ni ene, same, besede, s katero bi zmogel spoznano opisati, je še najgrša krepko prelepa!