Včasih,
v nekih mladih letih, sem, kakor vsakdo, potreboval določeno pritrditev, v
podobi nekakšne podpore, celo priznanja, da sem pravilno zastavil, morda tudi
zastavljeno izpeljal, in, priznam, takrat še nisem bil tako izbirčen, glede
tega, pri kom sem na takšno pritrditev naletel. Kasneje pa…
Kasneje
sem začel ugotavljat, da jih je, korak za korakom, mojim, vse manj, katerih
mnenje mi vsaj toliko šteje, da bi ga celo slišal, takrat, kadar mi je bilo
posredovano. Spoznal sem namreč, da je priporočljivo, kadar ubogaš svete
tistih, ki znajo, zmorejo, izkažejo več, in bolje, kot znaš, zmoreš, izkažeš
sam, dočim je vse ostalo zgolj nek lari-fari, ki sicer hiti v tvoje življenje,
z namenom, da bi na temelju svojih nekih posegov sebe izpostavljal, se
povzdigoval, pa čeprav se – nima s čem.
V
življenju samem, kot takem, sem to krepko prej ugotovil, kot na nekih
posamičnih, specifičnih področjih, kajti – je ja moč, na slednjem koraku,
videti, koliko kdo ve o takšnih zadevah, kot so pravilno oz. moralno, pa zlahka
zreduciraš svoje oziranje po nekom, ki naj bi ti za zgled bil, na peščico, na
sila skromno število nekih, katere imaš srečo vsaj tu in tam videt, slišat,
srečat. Vse ostalo pa ti postane samo merilo, nekakšen kažipot za beži-stran…
Pravzaprav
niti nimam veliko tistih specifičnih področij. V bistvu so, ko bolje razmislim,
samo tri. Nekakšno, denimo, gospodarjenje, neke dejavnosti, v katerih moraš sam
za lasten obstoj poskrbeti, po možnosti tudi za obstoj nekih drugih, pa – na tem
področju nikoli (u)kradel, si neutemeljeno prilastil, zlorabil položaja, obenem
pa, tako kot »zadolženec« za neko podjetje, kakor samozaposlen, v kulturi, dobrih
dvajset let uspel preživeti. Zahvaljujoč izključno lastnemu delu, lastni glavi
in rokam, brez enega samega VIP-a ali DRIP-a ali kakšnega, celo, TRIP-a… Ja,
celo na pošten način.
Drugo
je moje pisanje. Nikjer nikogar, katerega bi poznal, v silnih nekih
uredništvih, s katerimi sem sodeloval, povsod plaho na vrata trkal, da bi, prav
tako povsod, taista širom razprl, in postal celo domač, za njimi. In, spet,
samo tisto, kar zmoreš, kar izkažeš, je odločalo, in odločilo, v mojem primeru.
Nikogar na pečenega vola vabil, na svoj vikend, da bi do povračila dospeval,
nikogar v hotelih gostil, da bi me po lestvici navzgor rinil, nikomur v rit
lezel… ko pa mi je že moja nadležna, kadar sem truden, in bi sedel, a na nič
primernega sesti ni.
Tretje
je terapija, pravzaprav kar moje celotno, tudi teoretično ukvarjanje s psiho, z
mišljenjskimi zmožnostmi, zmožnostmi (so)čustvovanja, z zavestjo, podzavestjo.
Da, tako v praksi sem izkazal določeno poznavanje, obenem pa v mojih zapisih, s
katerimi sem tudi določenim poznavalcem (u)stregel, doslej vsaj, nihče ni
spornih, ugovora vrednih točk našel. Pa ne, da se je zapisano vsakomur zdelo
samoumevno, in brezpogojno sprejemljivo, daleč od tega, moje trditve, nekatere,
le preveč odstopajo od nekih uradnih znanj, pač pa – kadar ti nekdo, povsem
logično, in razumljivo, nekaj zapiše, ti zapisano celo razloži, potem ni vrag,
da ni potrebe po tem, da, v isti meri, tudi logično neko protiutež najdeš, da
logično nek ugovor utemeljiš, s katerim obravnavano trditev vsaj zanihaš, če je
že zrušiti ne zmoreš. A ne, niti takšnega nihanja, najblažjega, še nisem
doživel…
Na tem,
zadnje omenjenem področju, sem celo določene strokovnjake uspel spoznavat, in
med njimi večinoma – »strokovnjake«. Zlasti v zadnjih časih sem imel to čast,
spoznati dobesedno prave »strokovne« vidce, katerim je edino nos prepreka, da
bi – čezenj videli. Pa »vedo«, kolikor »vedo«, bolj kot ne, do-nosno (ja, je
nekaterim to »vedenje« tudi donosno), medtem ko jim čez-nosno bolj slabo
kaže... Ni čudno, to, da se na tem področju znajdejo tudi taki, ki o
razširjenih nekih "vračih", šarlatanih, po domače, vse bolj govorijo,
in pred njimi, povsem zaman, opozarjajo!
Ja, na
teh področjih pa sem nekaj več časa rabil, predno sem tiste, katerih na-svete
kaže upoštevati, na minimalko zreduciral. Pravzaprav, ko si nekaj več, sekund,
za razmislek vzamem, ugotavljam, da me na prvem in drugem področju nihče česa
pomembnejšega na-učiti ne more. Na prvem ne, ker takšnega sploh ne poznam. Na
drugem, ker so me tisti, nekateri, katere sem, skromno, in od daleč,
spoštljivo, zrl, medse sprejeli, in, obenem, radi tega, ker nikogar ne želim
posnemat, in nikoli nisem želel, pač pa sem sam(o) svoj, samosvoj, s svojim
načinom izražanja, s svojimi pogledi, spoznanji, pa – komur prija, dober tek,
komur ne…
Ja, na
tretjem področju pa zlahka priznam, da kljub vsemu, kar sem v praksi izkazal,
še zdaleč dovolj ne vem, pa bi se znal učiti. Dočim po vprašanju teoretičnega
dela, po vprašanju ugotovitve neke neenovite zavesti, neke raznolikosti v
sestavi človeštva, raznolikosti v smislu dveh povsem različnih vrst, pa nekih…
še določenih stvari, ja, tu pa bi celo še tako uspešen praktik moral najprej
dokazati to, da je zmožen preseči okvirje svojega sicer vsakodnevnega
delovanja, pa…
Ja,
nekoč sem se kar pogostokrat, celo praviloma, oziral naokoli. Zdaj se takrat,
kadar se mi Tar skozi mrežo potepe, ali Tisa ogrado preskoči, pa da žvižgam, in
kličem, v različne smeri, da bi me ja čim prej slišala, in po karanje prišla.
Kakopak,
in to brez sleherne težave, priznam, da pa obstaja sila nekih področij, na
katerih dejansko pojma o pojmu nimam! Denimo, če že pri povsem običajnih
začnem, ne vem, kdo je kak minister, kakšno bo jutri vreme, niti tega ne vem,
kdo prvo enajsterico Olimpije, Maribora, reprezentance… tvori. Povsem slučajno
sem pa zvedel, da je argentinska nogometna ekipa svetovno prvenstvo osvojila!
Bravo za žogo, bravo za kopačke, bravo za kruha in iger! Je bil vsaj nekaj
časa, kaže, na TV, končno, pameten program…
Ni komentarjev:
Objavite komentar