»Pazi nase…«

»Pazi nase, da te ne sesuje, se moraš bolj nazaj držat,« mi je, pred nekimi desetimi leti, nekdo svetoval, ki je videl, in vedel, o tem, da sem nekih vražjih petnajst mesecev, dobesedno iz dneva v dan, od jutranjih, pa do zgodnje nočnih ur imel opraviti s hudimi psihičnimi stanji, ne svojimi…

 

Zaman je bilo pojasnjevati, temu nekomu, da njegova »se moraš nazaj držat«, in tudi »pazi nase« povsem sebično zvenita, in da sebičnost ničesar skupnega nima s tistim pravim imeti-rad-drugega…

 

Ja, marsikdaj sem, zaman, skušal pojasnjevati, tudi glede občega najprej-moraš-imeti-rad-sebe… To sploh ni umetnost, nobena, da bi se jo moral iz-učiti, sebična, nagonska bitja že po nekih opredelitvah, s katerimi jih Narava »opremi«, v okviru boja za obstanek, najprej imajo rada sebe, pa najprej zase skrbijo, obenem pa je ta zadeva, v svetu Človeka, običajna – laž! Jaz, denimo, sebe nimam prav nič rad! Imam rad svoje vrednote, načela, ki iz teh vrednot izhajajo, in svoja ravnanja, v kolikor so skladna s temi vrednotami in načeli, sebe pa – ko bi se imel rad, bi, denimo, redno k zdravniku hodil, mene pa, morda, enkrat na deset, petnajst let vidi. Ko bi se imel rad, bi skrbel zase, se negoval, gledal na to, kaj pojem… meni pa je za to popolnoma vseeno. Ko bi se imel rad, ne bi, denimo, kadil, jaz pa to že pol stoletja počnem…

 

Kakorkoli že, ja, v tistih petnajstih mesecih sem se nekajkrat tudi na tleh znašel, ja, zares, na parketu, na vseh štirih, in v ihtenju, ko sem na rob nekega obupa dospel. A sem odihtel, potem pa, čez pol ure, morda uro, gremo, spet, naprej!

 

Takrat sem se soočal z do tedaj povsem neznanimi mi vprašanji, težavami, in sem počel terapijo na način, da je noben strokovnjak, kaj šele »strokovnjak« tako ne bi delal. In se je tudi kak dvomljivec znašel, ko sem  izključno svoji logiki, razumu sledil, čeprav – je hudič, kadar potem tako nadzorni zdravniki, kakor laboratorijski izvidi, in še najbolj sama izkazovanja neke osebe izpovedo to, da je bilo moje poslušanje logike povsem na mestu, da je obrodilo sadove, in to gromozanske, pozitivne, malodane neverjetne sadove. Če nadzorna zdravnica dahne »nikoli si nisem mislila, da vas bom videla v tako dobrem stanju«, potem bo, bržčas, nekaj na tem.

 

Da, tiste težave, psihične, so bile mačji kašelj! Pa ne razumi napak, še zdaleč niso bile nekaj lahkotnega, daleč od tega, hudo »zaribana« stanja so se izkazovala, a so bile mačji kašelj napram katerimkolim duševnim stanjem! Da, psihične težave je moč izključno z besedami (s terapijo, po/govorno) odpravljat, dočim je pri duševnih stanjih, baje, popolnoma drugače – besede ne zaležejo, pomaga samo »kemija«..

 

In sem se znašel v položaju, da sem se, znova, znašel na povsem neznanem mi področju. Dobro, sproti sem marsikaj spoznal, in še spoznavam, obenem pa – edino, ampak zares edino sredstvo, s katerim razpolagam, je beseda! Ničesar drugega nimam, za nič drugega nisem ne usposobljen, ne pristojen, pa lahko le z besedo skušam, in, spet, sledeč lastni logiki, in, spet, v nasprotju s strokovnimi, ali pa »strokovnimi« mnenji…

 

Včasih opažam določene učinke, včasih se, ponovno (tokrat v prispodobi, v prenesenem pomenu) znajdem na vseh štirih, na parketu, a vse, kar počnem, počnem z določenim namenom. Tudi takrat, kadar v nagovarjanju podzavesti »klofute delim«, besedne, kakopak, računajoč, pravzaprav vedoč, da je podzavest edina, katero zmorem, vsaj pogojno, uspešno nagovarjat, dočim zavest »ve« neko svojo »resnico«, pardon, neke svoje »resnice«, o istih zadevah, seveda, različne, in zmore, kar je še najhuje, samo sebe slepiti. In četudi tega namenoma ne počne, ni zadeva nič lažja, pa…

 

Ja, znova se podajam v »raziskovanje vesolja«, pri čemer se zavedam, da imam dve temeljni možnosti. Prva je ta, da pospešim slabšanje nekega stanja, s tem tudi približam trenutek, ko se bo kruto notranje soočanje pripetilo (le-to se, slej ko prej, vedno pripeti!), in bo le-to ugotovilo potrebo po pomoči, drugo pa, da mi uspe, pa čeprav samo z besedo, tisto, o čemer strokovnjaki vedo, da ni mogoče. In – če mi uspe, potem mi bo uspelo zaradi nečesa, o čemer strokovnjaki ne vedo, nečesa, s čemer strokovnjaki ne razpolagajo… in mi ne bo uspelo zaradi besede, pač pa zgolj z njeno pomočjo, ter na temelju tistega… kar se je, nekoč in dolgo, izkazovalo, in je bilo še kako spontano, resnično, iskreno, in kar ne more, po nobeni teoriji, kar tako izpuhteti, neznano kam izginiti, pač pa ostaja, četudi zakopano nekje, globoko v podzavesti.

 

Ne vem, lahko, da se z iluzijami slepim – bom videl. Ne vem, tistega nekoč ne morem obuditi, nikakor, in zlasti ne v polni meri – se zavedam. Ne vem, zna se cel kup nekih dodatnih, še nespoznanih težav poroditi, ob tem – dopuščam. Vem pa eno zadevo, in to vem s polno gotovostjo – to, da obstaja neko bitjece, katerega »se enkat gudam« mi tako »v dušo« seže, da… ne samo stisnil, in zmečkal, še marsikaj drugega bi zanjo naredil… Je ena od četverice, mojih, zaradi katerih sploh še sem.