sobota, 17. december 2022

»Tata dal lubčka…«

Sodim med tiste, ki, kadar posedujejo nek svoj rad-te-imam, le-tega tudi »morajo« izkazovati. Pa ne z nekimi rožicami, in darilci, ob raznih »praznikih«, potemtakem v enkratnih podobah, daleč od tega, Teh praznikov, vseh po vrsti, sploh ne čislam, jih namreč pojmujem kot izkaze popolne hinavščine, laži. Predobro sem spoznal namreč nek obči »rad-imam«. Ne, kadar imaš zares rad, takrat »moraš«, potrebuješ to izkazovati redno, in vedno, na slednjem koraku!
 
Z gotovostjo trdim, da so redki, tudi med otroci, ki bi bili deležni toliko nekih pogledov, božajočih, pa objemov, poljubov, kot jih je, od mene, deležna Mala. Jih, resda, nikdar nisem štel, in bi jih, še najlažje, opredelil z besedo »neskončno«, ko ne bi vedel tega, da stanje, katerega pod to besedo razumevamo, dejansko, v praksi ne obstaja. Pač pa je zgolj v domeni teorije, pa še to izključno zaradi naše nezmožnosti, da bi količinsko opredeljevali tisto, česar je malodane v nepreštetost. Čeprav je vse, kar obstaja, v omejenih, potemtakem načeloma opredeljivih količinah…
 
Ne bom trdil, da vsakič, a v absolutni večini primerov se, takrat, ko jo stisnem in poljubim, najina pogleda srečata. Tudi, kadar je pred tem obrnjena stran od mene. Ne bom trdil, da se vsakič, ob mojem poljubu, nasmeje, večinoma, v gromozanski večini primerov, pa se. In ne bom trdil, da vsakič slišim, kar pa slišim kar nekajkrat, njen »tata dal lubčka«…
 
Pa kaj potem, bi se moglo razmišljat, kaj je to posebnega? Je, pa če veš to, ali ne, kajti – kadar iskrenost, in majhni otroci ne znajo drugače, kot iskreno, spontano, izrazi neko svoje občutenje, takrat pomeni, da to občutenje igra pomembno vlogo! V nasprotnem otrok ne bi začutil potrebe po tem, da izpove…
 
Tako in tako ne zmorem, ne znam drugače, kot da ji izkazujem svoj rad-te-imam, obenem pa – zaenkrat ji to še pomeni, veliko pomeni, pa kdaj jo bom mečkal, če ne sedaj, ko je majhna, in je to ne moti?! Imam namreč izkušnje, s starejšimi – najprej jih je začelo motiti to, da so jih sošolci zafrkavali, zaradi tega, ker smo se, na parkirišču, pred šolo, v pozdrav, vsako jutro objemali in poljubljali, nato pa so toliko zrasli, da so »vedeli«, kako so preveliki za to, da bi jih oče objemal, poljubljal…
 
Ja, sem že pisal o »naši kulturi«, pa o neki »krščanski dediščini«, o njenih »vrednotah«, a kaj, ko bedno okolje tudi naprej ostaja – bedno okolje! V katerem je skorajda grešno izkazovati iskrenost, in pa predvsem neka čustvovanja, pozitivna, in je malodane grešno to, da zmoreš pokazati, da lahko imaš nekoga rad, drugega, kakopak, ne sebe… med vsemi, ki znajo, zares, samo sebe imeti radi! In drugega samo toliko, kolikor jim godi, prija, jim pričakovanja izpolnjuje. Marš!
 
Ja, »tata dal lubčka«! In si želim, da bi še velikokrat te besede slišal, da moji izkazi, mojega čutenja, Driski nikoli ne bi postali nekaj samoumevnega, običajnega, spregledanja vrednega. Trenutno je namreč edino bitje, na celem planetu, ki zmore, s svojim, čistim, srcem, moje srce brezpogojno sprejemat!

Ni komentarjev:

Objavite komentar