Težko mi je…

Mi je prijatelj spisal, da bere moje zapise, in da mu je hudo, ko bere o tem, kako sebe za bedaka, bebca označujem…

 

In sem mu odgovoril, da tudi on sodi med tovrstne »bebce«. Ne, z njim, v njegovi glavi, ni prav nič narobe, razen tega, seveda, da ni nek povprečnež, običajnež, neko »pametno« in zgolj nagonsko bitje. In je že marsikaj razreševal, v svojem življenju, pa stopal tja, kamor, niti na prag, povprečneževa noga stopiti ne more, in je, dobesedno, iz nič (z)gradil, marsikaj, ko se je podajal iz sebe tvoriti, ustvarjati, čeprav…

 

Ja, tudi njega tepe, »življenje«, in to hudo. Iz enega samega razloga – ni lahko biti človek, znotraj številnega živalskega sveta, pa čeprav…

 

Ja, strašanski absurd, verjetno največja krivica vseh časov – človek, posameznik tvori nek, vsaj načeloma, boljši jutri, medtem ko občost s pridom izrablja človekove dosežke, tam, in takrat, kakopak, kadar ji to prija… in bog ne daj pri kakšnih etičnih opredelitvah, ali pa kjerkoli drugje, kjer bi preprosta človečnost korenito svet spremenila, dočim…

 

Dočim ta ista občost, ki golta ne-svoje dosežke, s svojimi ravnanji svet oblikuje, s svojimi izkazovanji, nagonskimi, ne-načelnimi, ne-moralnimi, pa svet po njenih pravilih poteka, in je sleherniku na njem, ki se kot nasprotje te občosti izkazuje, življenje na njem grenko, dodobra zagrenjeno!

 

Ja, je hudič, kadar veš, da po človeško prav ravnaš, obenem se zavedaš, da bi po obče, sebično, živalsko moral, ko bi hotel, da bi tudi tebi »uspevalo«! Potemtakem si, objektivno, bedak, če poznaš način, a ga ne želiš izkazovati! Ker se ti gnusi, ker se zavedaš tega, da če bi vsi tako-kot-drugi, potem bi, še vedno, v votlinah živeli, z gorjačami, in prav nič drugače, kot opice, neke, katerekoli!

 

M A R Š !