Zgolj nekaj besed v zgolj nek večer

Še sprotnih načrtov ne dosegam, čemu bi v dlje načrtoval, karkoli?!

 

Doslej naj bi do konca pokosil, in obrezal vse, kar je obrezovanja potrebno, a se mi ni izšlo. Danes sva bila skupaj, Mala in jaz, že petnajsti dan. Mimogrede, doslej je bilo enajst dni najine skupne samosti rekord, potemtakem sva ga dobro presegla. In mi niti najmanj ni žal za to, in mislim, da bi tudi Mala enako odgovorila, ko bi jo kdo vprašal. Čemu ne, ko pa tato malodane krog prsta vrti, in le-ta vse dneve skače bolj ali manj po njenih željah, ona pa…

 

Ja, sem skušal, tu in tam, da bi nekaj naredil, zadanega, a mi ni uspelo. Malenkosti, a kljub temu. Denimo – ko sem dva dni nazaj kurišči očistil, in se namenil, da bom novo zasajenemu kakiju pepel odnesel, po relativno strmem, in razmočenem, spolzkem bregu, tega nisem naredil, ker – »mano, mano« je bil preveč vztrajen, jaz pa z Malo nisem želel tvegati, po terenu, na katerem še zase ne morem jamčiti, da mi ne bo spodrsnilo, in bom telebnil… pa sva stresla najbližjemu drevescu, ki na tak način dobro na svoj račun prihaja. Pa…

 

Sem se namenil posesati, vse lepo pripravil, a kaj mi pomaga – vklopim sesalec, naredim korak vstran, in že se najde »nekdo«, kateremu je užitek gumbe stiskat, in ga – izklopi! Pa nekajkrat poskušaš, vidiš, da zadeva Seri vse bolj zabavna ratuje, in ugotoviš, da – če je čakalo do sedaj, bo moralo še nekaj dni…

 

V kuhinji imava skorajda teksas. Prostor ima vhod neposredno z dvorišča, vrata nikoli niso zaprta, kadar sem, denimo, jaz v kuhinji, da pogledam, na primer, kako se odvija s kuhanjem, Mala pa zunaj, in teka, Palčica, malo ven, malo not, v teh dneh, polnih padavin pa – ja, blata kolikor hočeš, po tleh, v kuhinji, a tudi to na vrsto pride, ko bo čas za to, da tata najprej dobro pomete (to mi sicer tudi sproti relativno uspeva), potem pa pozabi na stare kosti, pa na vse štiri in hajd, del za delom, lepo pomij… in nihče po pomitem ne bo skakal, pa se bo lahko v miru osušilo.

 

Ne vem, ali sem že dosegel tisto stanje, po katerem se začneš utrjevati, ali, morda, stanje, v katerem ti tudi za tisto, s čemer si se prej nerviral, ni več tako mar, ampak – če ga ne bi, dosegel, po vsej verjetnosti z Drisko ne bi mogel več zdržat, sam. Je zelo zahtevno dete, poleg tega pa nenehno v akciji, in ji same »pametne« stvari gredo po glavi. Še najraje ima tisto »ne smeš«, pa »pusti to pri miru«, ali kak »pazi, ajs«, skratka – če je nimaš pod nadzorom, lahko zelo hitro to obžaluješ!

 

Glede prej omenjenih načrtov… o obrezovanju že razmišljam, ali je zdaj, pri teh temperaturah, sploh še smiselno, ker – jaz obrežem, in pride zmrzal, pa vse ranjeno tkivo v hipu pomrzne. Tako da ga, v mislih, že na konec zime prestavljam, obenem pa se tolažim, da tudi, če takrat kaj vmes pride, ne bo ničesar pobralo, če bo eno leto bolj zaraščeno, kot je vajeno biti. Trava pa…

 

Da se jo še (po)kositi, kako da ne, samo ko bi se nekaj suhega časa nabralo, pa da se tudi tla, vsaj malo osušijo, ker v sedanjih razmerah je hoja po nabrežinah podobna, še najbolj, izzivanju. Hipec, pa te oddriča do dna…

 

Ne vem, in nocoj tudi ne želim vedeti. Že itak se mi različne misli vsiljujejo, tudi, kadar jih ženem, že itak se, tu in tam, znajdem v podobah nekoga, ki se sprašuje o tem, če ima vse, tudi to, kar na zemlji dela, sploh kak smisel, ali bi bilo bolje, ko bi vse skupaj k vragu poslal… pa se ne bom še z banalnimi, relativno, zadevami obremenjeval. Vse bo preživelo, in trava, in drevje, in trte, in to še bistveno dlje, kot jaz, pa…

 

Ja, razbojnica sedaj spi. In meni je uspelo, v večeru, še določene malenkosti opravit, pa se lahko, za nekaj časa, še svojemu vdihavanju in izdihavanju, zapisovanju, posvetim. Pa - kar prinese, to bom sprejel…