Hammmm

Nekoč mi je nekdo, ko sem še na Večerovem blogu objavljal, nekako takole pripomnil: Redno berem, kar zapisujete. Ni mi všeč, ker so vaši zapisi predolgi. Če ne boste nehali tako na dolgo pisat, vas bom nehal brat.

 

Hammm, hammm, hammm…

 

Kot prvo: že ničkolikokrat sem ugotovil, da – če na kratko zapišem, takrat sploh nihče ne ve, kaj sem želel povedat, kaj šele, da bi zapisano razumel. Zato sem začel na dolgo, s pojasnjevanji.

 

Kot drugo: v izogib nekih nesporazumov, in v želji, da bi obstajala čim večja možnost nedvoumnega zapisovanja, razumljivosti zapisanih trditev, raje besede dodajam, kot odvzemam. Samemu sebi, verjemi, ne potrebujem ničesar pojasnjevati, dokazovati, od takrat dalje, ko neko spoznano nič kolikokrat preverim, in vem, da gre za poznavanje dejstva.

 

Kot tretje: vsakdo si dovoli to pravico, da se izraža s tistim, in tako, s čemer in kakor se izraža. Potemtakem, domnevam, imam takisto pravico tudi sam.

 

Kot četrto: karkoli pišem, ne pišem niti zaradi toneta, niti zaradi marka, janka… kogarkoli drugega, kot zaradi sebe, in, v določenih primerih, nekih konkretnih oseb, katere, s svojimi zapisi, nagovarjam. Potemtakem mi je, načeloma, povsem vseeno to, ali bodo toneti, markoti, jankoti… moja pisanja brali, ali ne. Kakor želijo, tako naj jim bo prav!

 

In, kot peto: vzdržal sem, v svoji več kot pol stoletni zapisovalski navadi, krepko opaznejše, vplivnejše, da, celo z določenimi, denimo političnimi, močmi izkazovane bralce, pa ni vrag, da ne bi vzdržal tudi – slehernika, ki se k meni, k mojim besedam, pritepe! Ko bi bil lastnih zmožen, domnevam, se z mojimi ne bi ubadal.