Ko se odločiš…

Ko se odločiš, potrkat na vrata,

zavoljo nekoč, in vsega, kar še je,

poskrbi, da trkanje v prazno ne rata,

da upov, boječih, povsem ne podre…

 

In vstopaj previdno, pohlevno, do kraja,

kot drobceno bitje, v bližino boga,

ker – kdor onečedil podobe je raja,

vesel je lahko, da priložnost ima…

 

Ko se odločiš, nikar ne pozabi,

težko je do želje, če pljuvaš na njo,

se bogu početje izkazano gabi,

lahko se zgodi, da zamahne z roko…

 

Ja, bog si dovoli, da da nekaj nase,

in ve, kdo v bližino dospeti mu sme,

lahko te odpika, za vse večne čase,

da pekel razkraja ti grešno srce…

 

In vsak dan več smetja se v duši nabere,

pa bogu je volje iz dneva v dan manj,

mu ni, da nesnage obilico pere,

celo da popelje do njenih jo sanj…

 

Ja, ko se odločiš potrkat na vrata,

nikar naj ne spremlja te nek tvoj napuh,

se bogu že starost in trudnost poznata,

vsak dan manj voljan, in vsak dan vse bolj gluh.