Pravljica…

Že od malega sem bil s knjigami. Vedno, nenehno. Na začetku, kakopak, slikanice, kasneje, denimo, pravljice… potem pa je sledilo, vse po vrsti, vključno z veliko, veliko pesniških zbirk…

 

Tudi sam sem nekaj knjig udejanjil. Pomnim, prvih nekaj sem se veselil, kot bi se mi neki papirnati, potiskani otroci rodili. In nikdar ne bom pozabil…

 

Ja, vzameš knjigo, na primer neko pravljico, v roke. Še svežo, popolnoma novo. Diši, dobesedno diši po pravljici. In je čista, nepomečkana, neranjena, nezapacana. In jo listaš, počasi, previdno, s skrajno mero uvidevnosti, kot bi jo ujčkal, ne da bi ji hotel karkoli slabega narediti. Obenem pa…

 

Ja, veliko sem kupoval po antikvariatih, in tam videl marsikaj. Tudi to…

 

Ko se knjiga znajde v nemarnih rokah, takrat – naj gre za najlepšo pravljico, kar jih je, papir postane zmečkan, ranjen, natrgan, zamazan, popacan, nič več ne diši, da bi vleklo med platnice… in pravljica izgubi dobršen del svojega čara. In kar je najhuje, počni kar ti je volja, da bi jo rešil, jo obudil, jo vsaj približno takšno naredil, kakršna je poprej bila, ne bo ti uspelo! Nikoli več ta pravljica v svojem prvotnem sijaju ne bo radostila.