Ti, ti, čas…

Je hudič, pri določenih težavah, ki razdvojenost izkazujejo…

 

Že itak je razdvojenost, sama po sebi, zadosten vir nezadovoljstva, ki, postopoma, s svojo trajnostjo, v trpljenje preraste, a še večji hudič nastane, takrat, ko skušaš to trpljenje odpraviti, čeprav…

 

Ne, ne, ni ga moč, nikakor odpraviti! Če ne moreš odpraviti vzroka, potemtakem razdvojenosti, potem tudi posledic ni mogoče, potemtakem trpljenja. Lahko samo nasproten učinek dosežeš, to, da trpljenje postaja iz dneva v dan večje, v povezavi s tvojim poskušanjem, da bi ga odpravil, z nekimi trenutnimi, in zgolj za kratek čas delujočimi zadovoljstvi. Poglej…

 

Povsem enostavno bom poskušal razložiti. Predstavljaj si, da si sestavljen iz dveh delov. Prvi del, tista neka osnova, je voda, drug del, tista neka težava, ki te pesti, pa je led. Dokler je vse v redu, pogojno rečeno, seveda, in je težava v mirujočem, spečem stanju, živiš kot voda, in ti prija biti na temperaturi, ki je višja od ledišča. Ko bi do ledišča dospel, takrat namreč ne bi mogel več biti voda, ker bi zmrznil, se spremenil v led… In, ja, v taistem času, ko živiš kot voda, trpi tvoja težava, trpi tvoj drug del, led. Zakaj trpi? Preprosto, ko živiš na temperaturi, ki je višja od ledišča, se – led topi! Pomeni, da je ogrožen, vse manj ga je, vse bolj se v vodo spreminja…

 

Kakopak, če si zmoreš to predstavljat, si zmoreš tudi obratno, stanje, v katerem težava preseže tvojo voljo odločanja, in zaživi led, medtem ko mora biti voda potisnjena nekam globoko. In ne samo to, dlje časa ko bo led živel na ledišču, manj vode ostaja, se spreminja v led…

 

Pomeni, da v podobah razdvojenosti vedno obstaja neko trpljenje. Vedno! In obstajajo poskusi odpravljanja tega trpljenja, pa… si led želi vse več ledenega, dočim si voda želi višjih temperatur. In več kot je ledenega, ki ledu prija, več je trpljenja, ki vodi ne prija. Ali pa obratno, kakor ti je volja.

 

Ja, zato obstajajo razna t. im. mašila, s katerimi si tisti, ki imajo težje psihične težave, ali celo bolezen, duševno, skušajo pomagati, čeprav si le »pomagajo« - z večanjem zadovoljstva ene strani, povečujejo nezadovoljstvo druge, razkorak med zadovoljstvom in nezadovoljstvom postaja vse večji, pomeni, da vse večje postaja tudi trpljenje, trenje, notranji boj…

 

Takšna mašila znajo učinkovati, za nek, določen, kratek čas, sicer pa, neizogibno, vodijo do tega, da trpljenje preseže neke še obvladljive meje, ter začne iskati rešitev izven sebe – v sebi je namreč ni moglo najti, ne more priti do dogovora med vodo in ledom, vsak bi svoje, po svoje. In kje drugje lahko najdeš rešitev izven sebe, kot tako, da – zapustiš svoje telo? In to lahko narediš samo tako, da – dvigneš roko nad sebe, da skušaš iz telesa samega sebe, svoje živetje spraviti, izničiti, zaključiti s trpljenjem.

 

Ja, je hudič, kadar samemu sebi ne znaš pomagati… kadar jih je malo, ki zmorejo do tebe, v tvojo dušo dospeti… in kadar zavržeš tisto, kar se ti je, nekoč, kot izjemno redka sreča prikazalo. A ne pomaga, vedenje o tem, je pamet le preveč pametna, da bi še kaj drugega upoštevala, kot – lastno neumnost!

 

Čas je nerodna zadeva. Zna iti na roke tistim, ki zmorejo sami odpravljati, dejstva zaokrožiti, do spoznanega ustrezna ravnanja izkazati… in gre krepko stran od rok, vsem tistim, ki taistega, pač, ne znajo, ne zmorejo. A to, menda, ni moj problem…