Brez kril

Nimam navade v pijačo toniti,

v kozarec bežati, in čas si slepiti,

na nebu iskati, kar najti ni moč,

na tleh sem, in talno, popolnoma, zroč…

 

Dejstva so dejstva, jih kaže sprejeti,

le kaj bi mi upi, kaj silni obeti,

me je izučilo dodobra, pa vem,

da sebi, le sebi, zaupati smem…

 

Kar zmorem, bom zmogel, če se mi bo dalo,

po malem, počasi, kar mi je ostalo,

na srečo v rokah ne držim prav veliko,

bi spravil v okvir, v neko žalostno sliko…

 

Vse bližje spokoju, vse bližje sem miru,

nekoč pa živel v nenehnem sem diru,

snoval, in zastavljal, zastavljal, gradil,

sem sebe razdajal, si moč, s tem, krepil…

 

Vse manj jih ostane, ko tečejo leta,

počasi ugašam, kot pesem izpeta,

kar dal sem, sem dal, in je šlo v pozabo,

kar me je ostalo, pa ni več za rabo…

 

Ne vem več, ne najdem ne smisla, ne želje,

ko daješ v prazno, ugaša veselje,

saj ni, da ne mogel še česa bi dati,

ko zmogel bi vredne jemanja spoznati…

 

Pa tonem, brez čaše, brez slednjega upa,

nabralo se mi je grenkobnega strupa,

razžira, razjeda, počasi mori,

in vse manj me vleče v jutrišnje dni…