Na
bregu, spet sam.
Tako,
kot, pač, znam.
Ni meni
lokalov,
ni
cestnih vogalov,
da tam
neke plitve
iskal
bi tešitve…
Obsojen,
da plačam,
s trpljenjem
da vračam,
za vse,
prav za vse
kar sem v dobro počel…
Na
bregu, v tihoti.
V svoji
samoti.
Besede
razpredam,
v spomine
pogledam,
se
bijem po glavi,
češ –
butec si pravi!
Obsojen,
da plačam,
s trpljenjem
da vračam,
za vse,
prav za vse
kar sem v dobro počel…
Na
bregu dočakam,
da v
nič zakorakam.
Da
grem, povsem sam,
spokoju
se dam.
Da laž
se ne kaže,
umazanost
maže.
Kdor
meni beži,
mi treba
ga ni.
Dajal
sem srce,
udarce prejel…
Ni komentarjev:
Objavite komentar