Upam,
da nikdar ne doživiš, čeprav se bojim nasprotne možnosti, tega, da izveš, da je
tvoja težava, tvoja žalost, tvoja bolečina – »tvoj problem«! Ja, tata ve, o čem
govori. Ta »tvoj problem« sem namreč smel, nekajkrat, ne samo slišati, pač pa
tudi doživeti. Boleče doživeti. In vem, kakšno je stanje popolne odsotnosti
sleherne uvidevnosti, slehernega sočustvovanja. Stanje, v katerem se oči niti
zarosijo ne, kaj šele, da bi, pa čeprav pomotoma, eno samo solzo porodile…
Od kar
si na svetu, in dokler bom živ, in se samega sebe zavedal, jamčim – tvoja tegoba,
tvoja bol, niti slučajno, ne bo, in nikoli ni bila, samo tvoja!
Boli me
že, kadar ti pretim s kaznovanjem, takrat, pač, ko presežeš, in krepko
presegaš, meje tistega dopustnega, tistega, kar je tudi, če ne celo predvsem, v
tvoje dobro naravnano. Ne trenutno, kakopak, ampak dolgoročno, vseživljenjsko.
Malokrat se zgodi, in skušam, sproti, da bi se še manjkrat, to, da kazen tudi
zaživi, da iz pretnje preide v njeno izvršitev. Pa čeprav si zaslužiš, čeprav
sama dobesedno prosiš, zanjo, ne meneč se za prigovarjanje, pregovarjanje,
opozarjanje. Boli, ker ti, s kaznijo, ubijem nasmeh na obrazu, preženem tvojo
navihano, nebrzdano, razigranost, ker, namesto iskric, v tvojih lepih, toplih,
modrih očeh, zagledam – tožno nebo, žalost.
Boliš
me tudi sicer, takrat, kadar mi misli, za katere se prepričujem, da si njih
utemeljenost, realno utemeljenost, zgolj domišljam, ubežijo v tvojo bodočnost.
S temi mislimi, kakopak, tebi ničesar ne povzročam, a me, kljub temu, ti boliš
v njih, ti mi, v njih, strah za tebe porajaš.
Si tako
zasnovana, da ti bo življenje »krasilo« razmerje, v katerem se bo tehtnica
krepko prevesila na stran žalosti, in bolečine, in ne na stran radosti,
veselja, nekih trenutkov, izjemno redkih, sreče. Žal, a si.
V
veselju se jih bo našlo, ki ga bodo želeli s teboj deliti. Kakopak takrat,
kadar bodo v tvojem veselju kanček tudi zase, in sebi, našli. V tvoji žalosti
pa boš, verjemi, večinoma – sama. Zanimivo, mar ne, glede na to, da je žalost
krepko plemenitejše čustvovanje, kot veselje. Ne nazadnje, če te bo povleklo k
poeziji, pa čeprav samo v podobi bralke, boš ugotovila, sama, da je v verzih,
ki bolečino izpričujejo, krepko več najti, kot v vseh ostalih. Ne samo najti,
tudi naseliti se zmorejo, vate, te s seboj povleči, ti solzo obuditi. In te
greti, in ogreti.
Kjer je
lepo, na kakršenkoli že način, tam zmore biti gneča. Kjer je tegoba, tam,
praviloma, samota biva. Ja, poznam življenje, pa ne samo svojega, in videvam,
kako neki »ljubeči« drug z drugim ravnajo, takrat, kadar se bolečini »ljubljene/ga«
- v nek svoj kot, v nek svoj svet umaknejo. Da je njim lažje, njim, ki imajo
tako silovito »radi«…
Zavedaj
se sledečega: veselje pride, in gre, bolečina pride, da ostaja. A nič ne de, v
kolikor si, in zmoreš biti, človek, ti bolečina ne bo ničesar slabega naredila,
v smislu, da bi tebe (s)kazila, tako, da bi pokvarila tisto Dobro, Lepo, Toplo,
Plemenito, kar v sebi nosiš. Ne, niti slučajno, vse našteto bo samo še
podkrepila, da bo znalo še močnejše obstajati, a je res tudi to, da se bo vse
to, iz časa v čas, tudi učilo, in naučilo, razlikovati med tistimi, ki bodo
tebe vredni, in ostalimi, ki si niti pogleda tvojega ne bodo zaslužili! In
upam, srčno upam, četudi, ja, četudi boleče, v teh trenutkih, ko ti to
zapisujem, da jih boš imela vsaj za prste ene roke, ki si bodo tvoj pogled
zaslužili imeti!
Malo
moje, še malo, toliko, da zmorem tudi v drugo, obe peči nahraniti, pa se podam
na pot, k tebi, po tebe, po najin lep, resda majhen, četudi gromozansko velik,
in topel, svetel, iskren, spontan svet.
Rad te
imam!
Ni komentarjev:
Objavite komentar