Zgodi
se, tu in tam, da slišim nek očitek na svoj račun, kakopak tudi na račun
svojega izgleda. In jih slišim tudi od krepko mlajših, pa domnevam, da dejansko
delujem neuravnovešeno, bebasto, glede na to, da toliko časa hodim po svetu, a
se še nisem naučil tistega, kar mlečnozobi vedo…
Slišim,
tu in tam, od nekih. Te neke pod skupni imenovalec dam, pa jim kar »nasprotna
stran« porečem, kajti to tudi so. So na povsem nasprotni strani, od te, na
kateri sem jaz, po razumevanju, pojmovanju, vedenju, čustvovanju, vrednotenju,
potemtakem, posledično, tudi po samem načinu živetja…
Ta
nasprotna stran ima celo prav, iz svojega zornega kota, pa ji ne morem niti
ugovarjati, kaj šele, da bi si drznil njih pripombe, očitke, kot nekaj slabega
šteti, kajti…
Večinoma,
če ne kar vedno, nosim ponošena oblačila. Starejše kot je, ljubše mi je, in
takrat, kadar čas že tako močno načne, nek kos, da ga pa zares ne morem več med
»omikanimi in olikanimi in uglajenimi« nositi, takrat ga bodisi namenim za delo
na parceli, bodisi gre v koš za smeti…
Res je,
ta, ponošena oblačila, in v njih jaz, delujemo povsem neugledno, a je res tudi
to, da se v njih hudičevo udobno počutim, nimam potrebe, da bi pazil na to, kam
se naslonim, na kaj sedem, pa bi si upal trditi, da mi radi tega obstajanje v
teh oblačilih neko spontanost omogoča, neko svobodo, do katere, zanesljivo, ne
seže nek mentalni revček, ki »ve« tisti obči, da »obleka naredi človeka«…
S
čevlji je podobna zgodba. Nekateri so tako stari, da ne vem niti kje, niti kdaj
sem jih kupil. In, kakopak, razšvedrani, tudi oni neugledni, a prav radi tega
takšni, kot da bi bili po nogah delani, mojih, in predvsem mehki, udobni, da
jih copate ne morejo preseči…
Ja,
tudi tu priznam svoj greh, na mojih oblačilih, praviloma nezlikanih, boš tudi
kak madež znal najti, a se ga ne sramujem – sam sem ga pridelal, potemtakem je
moj, ga nikomur nisem ukradel, predvsem pa v ničemer ni povezan s kakršno koli
svinjarijo, kakršno je moč, ja, celo »omikanim in olikanim in uglajenim«
pripisati. In tudi moji čevlji – pripovedujejo, običajno, zgodbo o tem, kje sem
v zadnjih nekaj tednih hodil! Tu in tam jih sicer, površno, na grobo, »očistim«,
a kremo in loščenje doživijo, ne vem, morda enkrat, dvakrat letno…
Res je,
tudi sicer sem nemaren, zanemarjen. Lasje, dolgi, tako dolgi, da večina žensk
krajše nosi. In brada tudi, daljša, zanemarjena, prav nič umetelno obdelana. Le
brke, tu in tam, pristrižem, kadar se naveličam tega, da me, pri jedi, in s
svojo prek ustnic dolžino, motijo, tako da…
In, to
pa je moj še najhujši, v okviru opisovanega, greh – celo po znoju znam vonjati!
Si predstavljaš, grem v mesto, pa s seboj nosim izkaz tega, da sem nekaj počel,
delal, ali pa, preprosto, tega, da se, pač, nisem umil!
Mimogrede
– ne vem, če moji lasje enkrat letno srečajo šampon, a, verjel ali ne, nobene
zamaščenosti, nobenih težav s prhljajem. Ja, jaz sem neumen, pa trdim – večkrat
boš nanašal razna mila, šampone, kreme… bolj boš na kožo deloval, jo sušil, na
drugačne načine iritiral… večkrat boš moral po nekih dodatnih sredstvih segati,
da boš, kolikor toliko, v neko nenormalno normalo zadeve spravil. Sem, butec,
namreč krepko bolj prepričan v to, da Narava krepko bolje določene vsebine
pozna, kot jih »pozna« - »človeštvo«…
Dopuščam,
zlahka, možnost, da bi me lahko nekdo, po izgledu, tudi med klošarje uvrstil,
da, zlahka, dopuščam možnost tudi takšnih izjav, da izgledam kot prava beda…
Ne
zamerim, tej, nasprotni strani, njene neumnosti. Čemu bi ji, ko pa je naravna
danost, ko se, revica, niti same sebe ne zaveda. In še manj ve, da pa je pri
meni povsem obratno…
Ta
druga stran se lahko še tako ureja, hodi dnevno k frizerjem, sega po
kozmetičnih pripomočkih, najdražjih znamkah, vsega, tudi oblačil, ma, lahko
počne karkoli hoče, a pod, vsaj tozadevno urejenimi, fasadami ničesar omembe
vrednega ne bo. Ničesar, zgolj in samo umska, čustvena, vsakršna, ja, beda!
Grozljivo,
mar ne, če trdiš, da je cel svet pod nekimi maskami, da pod nekim bliščem,
lažnim, biva toliko neke nesnage, sprijenosti, nevrednosti…
Ni komentarjev:
Objavite komentar