Psihično močan…

Že dolgo je tega, kar sem slišal, da sem psihično izredno močan…

 

Moraš biti, močan, kadar se na tem planetu rodiš kot človek, in se, sredi dvonoge ničevosti, podajaš po svojih poteh, praviloma – sam! Če nisi, močan, te pobere, hitreje kot bi mignil.

 

Ja, dobro sem spoznal občo poštenost. Pardon, »poštenost«. Izjemno močna je, takrat, kadar je nevarnost že mimo, za nazaj, ali pa takrat, ko vidi, da je nasprotna stran že tako potolčena, da ji ni rešitve. Pa pohiti, takrat, pljuvati, ta »poštenost«, pri čemer se ne zaveda, da s svojim početjem le lastno bedo izkazuje!

 

Nekajkrat mi je pretilo, da bom zaradi tega, ker sem resnico govoril, ostal brez službe. Da, zaradi resnice! In sem bil tudi sam, do konca, ko so me, vidoč, da sem »zmagal«, hiteli po ramenih trepljati, češ tudi-jaz-bi-a-moram-na-družino-misliti. Bentiš, hinavščina, tudi jaz sem imel družino, in tudi jaz sem nanjo mislil, a so mi vrednote, vse moje življenje, vrednote! In jih ne izdajam!

 

Enkrat sem celo ostal brez službe. Ja, v »poštenem« kolektivu, znotraj »poštenega« oddelka, v katerem so vsi vedeli povedati čez nekega možakarja, ki se je, dejansko, neprimerno, vseskozi, izkazoval. A sem bil edini jaz, ki sem o tem izkazovanju spregovoril javno, na sestanku, in pred možakarjem. So me tudi, kasneje, trepljali, obenem pa sem »brco v rit" doživel, kajti moje govorjenje resnice je naletelo na prehudega nasprotnika – sestrična omenjenega možakarja, ki bi, dobesedno, moral »na cesto leteti«, tako je »opravljal« svoje delo, je bila šefica kadrovske službe…

 

Poznam, še kako poznam občo »poštenost«, »iskrenost«, dobroto«… pravzaprav vse »odlike« občosti poznam. In, ja, vem, da zmorejo biti tudi sproti "pošteni", takrat, kadar se v krdelu zberejo, začutijo moč, in skupaj začnejo udrihati, čeprav – kadar si pošten, takrat nikogar ne potrebuješ, da resnico izpoveš, daleč od tega, takrat ti je izpovedovanje resnice nuja, potreba, brez tega ne moreš živeti, zroč v lasten odsev v zrcalu!

 

Kar nekajkrat sem se moral dobro pobirati, tako »lepo« me je »življenje« sesulo. In sem celo na to mislil, da ne bi nekih, ki so pripomogli k mojemu sesutju, prizadel. In sem, vedno znova, moral, na novo, osmisliti lasten obstoj, naknadno tudi življenje. Je vrag, kadar nisi na svetu zaradi da-mi-je-čim-lepše, pač pa ugotavljaš, kaj bi zmogel taistemu svetu, ali vsaj njegovemu delčku, doprinesti!

 

Tudi na stara leta sem doživel takšno sesutje. Kot posledico »prelepega« nekega spoznanja. Pravzaprav je kar nekaj teh spoznanj, in dobesedno hitijo tekmovati med seboj, katero je »lepše«.

Pobiral sem se, v prejšnjem letu, vsaj pet mesecev, da sem zmogel, znova, začeti spet, kolikor toliko, funkcionirati. Nekaj je še ostalo, tega pobiranja, in me bo, domnevam, do konca mojega življenja spremljalo. A iz najhujšega sem že, in več, kot sem spoznal, več, kot sem, s tem, izgubil, ne morem spoznati, izgubiti. Je že to, kar sem, krepko več kot preveč!

 

Ja, dejansko, imam srečo, po eni strani, da sem, zares, psihično močan. In zmorem, vedno, samega sebe izvleči. Jalovo, bedno je obstajanje, kadar niti sebi ne zmoreš rešitve, pomoči, poti poiskati – kako bi jo šele drugim?!

Po drugi strani imam s to močjo smolo, kajti – kadar si nenehno, vse svoje življenje, sam, na svojih poteh, na svoji strani, dočim je vse ostalo na nasprotni, se, slej ko prej pojavi vprašanje o tem, čemu bi se sploh še trudil, z vsem, in zlasti z lastnim življenjem! Kakorkoli že…

 

Mnogim sem pomagal, da sem jih na nogah ohranjal. Tu in tam sem pomagal, da sem dvigal, in dvignil, s tal. In, groza, a resnično, pri vsem tem sem doživel krepko več razočaranja, kot zadovoljstva! Četudi je tako prav, itak pravijo, da »vsaka šola stane«…

 

Vem, bolj kot ne v prazno zapisujem, kajti – najprej je potrebno biti vsebinsko drugačen od vseh ostalih, in dejansko po (samo)svojih poteh, na sebi lasten, in predvsem moralen, način hoditi skozi življenje, šele potem zmoreš posledice istega doživeti, spoznati in – moje besede, vsaj od daleč, razumeti! In…

 

Zanimivo, marsikdo od teh, katerim sem pomagal, in se, posledično, povprašal, če ni bilo, morda, mojega časa škoda, za to, se je, kasneje, ponovno znašel na tleh. Je hudič, kadar meniš, da če si enkrat jami ušel, da to zmoreš tudi v drugo. In je še večji hudič, kadar se niti tega ne zavedaš, da nisi prav nič ušel, da nisi prav nič sam za to zaslužen, pač pa si bil, dobesedno, izvlečen. In je še večji hudič, kadar jame, pa naj še tako pred teboj leži, niti vidiš ne. A, kaj bi s tem, je potrebno upoštevati preprosta dejstva, in med njimi to, da – vsakomur niti ni potrebe po tem, da bi si jamo kopal, ga izkopana že čaka, neučakano čaka! Neumnosti nikoli dopovedati ni moč, je preveč pametna, za kaj takega.