Vse,
kar v življenju počenjam, tudi, ali predvsem v pisanju, počenjam z določenim
namenom, razlogom, in na način, za katerega menim, da je edino pravilen, celo
potreben. Vse.
Kakopak,
so, mnogi, ki se z mojimi besedami ne strinjajo. In mi neke svoje, v zameno,
ponujajo, češ da bodo oni bolje vedeli, od mene, o tistem, kar jaz poznam, o
tistem, o čemer jaz vem, medtem ko se njim, še zdaleč, o istem niti sanja ne!
Še več, celo besed ne zmoremo, istih, na enak način razumeti, vedeti tega, o
čem govorijo!
In
pričakujejo, nekateri, med temi mnogimi, da jim bom pripovedoval, pojasnjeval,
celo branil, pred njihovimi očitki, tisto, in kakor, zapišem. Pri čemer,
ubožci, niti ne zmorejo lastnih besed podkrepiti, jih pojasniti, drugače, kot z
nekimi naučenimi floskulami. Ja, z razlago je hudič, terja, da zmoreš, s
svojimi besedami, pojasniti tisto, o čemer naj bi nekaj vedel. Pa če ti ta
zmožnost ni dana, potem bi bilo dobro, najprej povprašati se, o tistem,
ali-zares-vem-ali-pa-se-mi-zgolj-dozdeva, nato pa tudi o tistem
čemu-za-vraga-se-jaz-s-svojimi-zapisovanji-ne-izkazujem-sočasno-pa-vidim-svojo-pravico-do-tega-da-nos-zabadam-v-s-kakšno-pravico-se-silim-v-to?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar