Tudi ti?!

»Tudi ti?! Presenečena sem, da te najdem na fejsbuku,« mi je, nekoč, zapisala »moja« Nada, »moja« nekdanja urednica, pravzaprav urednica satirične priloge nekega časopisa.

Kakopak, to njeno čudenje sem sprejel natanko tako, kot je bilo izrečeno, v podobi priznanja, meni, in izhajajoče začudenosti, v smislu kaj-pa-ti-na-takšnih-straneh-počenjaš-tega-nikoli-ne-bi-pričakovala…

 

Ja, na raznih spletnih naslovih sem bil, ne nazadnje mi je tudi komunikacija, leta in leta trajajoča, na teh straneh doprinesla k ugotavljanju občih »zmožnosti«, po vprašanju mišljenja, in čustvovanja. Ne gre drugače, za takšna ugotavljanja je potreben pogovor, in kje je večja priložnost zanj, pa da se še z neko številčnostjo izkaže, kot prav – na spletu?!

 

Že kar nekaj časa teh pogovorov ne vršim več. Sem se naslišal neumnosti, prek glave, nabral več kot potrebno število vzorcev, da zmorem, ob siceršnjem logičnem sklepanju, do zaključkov dospeti. A FB, in blog, še vedno uporabljam, pri čemer…

 

Nikoli mi računalnik ni predstavljal tega, kar predstavlja absolutni večini – igračke, nekega pripomočka, s katerim, dobesedno, zabijem čas, v katerem itak ne vem, kaj bi počel! Ker nimam česa početi. Vsaj pametnega ne.

 

Nikoli mi biti-na-spletu ni bil cilj, še manj skrajni domet, češ »moje ime je na spletu«. Daleč od tega. Splet mi je sredstvo, mi je oblika, s katero lahko posredujem tisto, kar, pač, zapisujem. Upajoč, da bo, posredovano, vsaj tu in tam, naletelo na vrednega prejemnika. In se mi je celo pripetilo, nekoč, nekaj podobnega, pa sem, prav zahvaljujoč objavljanju na spletu, dospel na neke prireditve, v Srbiji, in v BiH. In, posledično, v neka njihova glasila.

 

Jaz in splet – jaz, tvorec, in splet, sredstvo, način.

Ne zahajam več na strani drugih, razen izjemoma, na izjemne. Na tiste, ki mi nekaj pomenijo, na tiste, na katerih  pričakujem, da bom imel kaj videti. Ostalo pa…

Ja, vse ostalo obstaja samo radi tega, da – obstaja! Kitijo se s tujim perjem, »lepijo« že ne-vem-kolikokrat-lepljene-objave, in, v najboljšem primeru, postrežejo z nekimi fotografijami, kakršne zmore vsak fotoaparat/telefon posneti, in, da ne pozabim, zapišejo, katera torta, denimo, jim je najbolj všeč. Skratka, sila pomembne, sila »vsebinske« vsebine, ki pričajo le o tem, zares, da – očitno ničesar pametnega nimajo za počet! Tako da…

 

Ja, Nada, tudi jaz! Vse ostalo sem izključil, in moje izpovedovanje ne bi imelo nikakršnega smisla, ko se ne bi moglo izpovedati, pomeni, da pa nek medij, vsemu navkljub, potrebujem. Kakopak, ne brezpogojno, bi tudi brez teh medijev znal, a če želim, da vsaj teoretično obstaja neka možnost, da prava beseda v prava ušesa poleti, potem mi drugega ne ostane, kot – vsaj nekje – objavljati. Vedoč, kakopak, da moje objave niso »popularne«, da ne zanimajo širšega občestva, še več, da je tudi med tistimi, ki jih »zanimajo«, absolutna večina takšnih, ki – nimajo česa početi, obenem pa radi »v tuje lonce kukajo«… razumejo pa, tako in tako, ničesar, kar zapišem, objavim.