Uboga
perjad, uboga svojat,
ubogi,
karkoli že so,
ničesar
res vrednega ni jim za dat,
zravnajo,
pri priči, z zemljo!
Še pes
zmore biti, kot pes, bolj iskren,
da veš,
kaj ti z njim je imeti,
nikdar
škodoželjen, nikdar ne strupen,
za tebe
pripravljen umreti!
Uboga,
ničeva viškovna so bitja,
k bogovom
bi sebe dodali,
ne
sežejo nikdar zares do sožitja,
premalo
bi dali, preveč – zgolj jemali!
A svet
v njih rokah se, neumno, vrti,
že davno
bi v nič se iztekel,
brez
neke izjeme, ki tvori, gradi,
da je,
vsaj iz jame, utekel!
Uboga perjad,
uboga svojat,
ničevost
duha in spoznanja,
bi svet
znal drugačen, povsem, praznovat,
brez
vsega dvonogega sranja!
Ni komentarjev:
Objavite komentar