Pravijo,
da ima vsaka stvar svojo ceno. Ne vem, a nekako se mi dozdeva, da se s takšno
trditvijo ne morem strinjati…
Najprej,
vrednost, sama po sebi, ne obstaja. Vedno se izkazuje v odnosu do nečesa
oziroma nekoga. Potemtakem zmore biti opredeljevanje vrednosti popolnoma
subjektivna zadeva. Tistemu, denimo, ki živi sredi obilja voda, je voda nekaj
samoumevnega, omembe nevrednega, dočim je nekomu, ki v puščavi išče vodo, le-ta
nekaj tako dragocenega, da dragocenejše zadeve ne pozna…
Obstajajo
stvari, ki niso vredne počenega groša. In obstajajo, za katere bi lahko tisoč
let živel, pa jih ne bi mogel poplačati.
Dejstvo
je, večinoma, če ne celo praviloma se izkazuje, da skuša nevrednost pridobiti
neko lastno vrednost. Umišljeno, kakopak, tozadevno, pa, potemtakem, povsem
nevredno vrednost. Takšno pridobivanje vrednosti je kopičenje materialnih
dobrin, skozi katerih imetje naj bi njih imetnik na lastni vrednosti
pridobival, vendar – tudi tu gre za sila subjektivno stvar, pa je povsem brez
vrednosti nekdo, ki skuša lastno vrednost graditi na nemoralni osnovi, na
način, na katerega bi slehernik zmogel, ko bi mu bile okoliščine enako
naklonjene.
Jalova
je vrednost imetnika, v kolikor je samo od imetja odvisna, kajti – prvi družbeni
piš mu lahko vso vrednost, v trenutku, odvzame…
Vrednost
je tisto, kar je trajnega značaja. Vsaj trajnejšega, glede na to, da neke
neskončnosti, v nam predstavljivih podobah, ni. Pa je vrednost, na primer,
sleherna zmožnost, ki zmore malodane iz nič (če zanemarim, da ustvarja iz sebe)
narediti nekaj.
V
taboriščih so posamezniki zmogli preživeti, na primer, radi tega, ker so znali
dobro igrati, na glasbila. Pomeni, da se je njih znanje kot sila pomembna
vrednost izkazalo.
So
vredne stvari, ki si za nevredne samih sebe prizadevajo. V stilu tiste resnice,
ki pravi, da je dobrota sirota.
Kakopak
te vrednosti tudi s takšnimi svojimi prizadevanji lastno vrednost izkazujejo,
saj ne govorijo o neki običajni preračunljivosti, pač pa govorijo, denimo, o
nekih posebnih, in sila redkih, značajskih odlikah, takšnih, katerim ni vseeno,
celo za tisto ne, za kar je vseeno vsem ostalim.
Nevrednost
se lahko še tako napihuje, v nekem svojem naraščanju, kopičenju, a bo, še
vedno, ostala nevrednost. Seštevek neštetih ničev je, še vedno, nič. Pri
vrednosti pa je malček drugače…
S tem,
ko se vrednost podaja na področje nevrednosti, ogroža samo sebe, lahko
devalvira, izgubi na lastni vrednosti. Ja, bojda je tako, da je zlato v nekem
bistrem potoku krepko prej opazno, kot zakopano v drek nekega svinjaka…
Zaradi
tega mora vrednost krepko paziti, na to, da najprej same sebe ne razvrednoti, posledično
pa tudi na to, da se ne iztroši, in dospe celo do tega, da je njen obstanek
ogrožen, zaradi tega, ker se v nevredno podaja. Potemtakem mora vrednost vselej
vedeti, do katere točke se bo še podajala, kdaj pa pride trenutek, ko,
preprosto – dvigne roke. In se s tistim dovolj-je-bilo drugam odpravi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar