»Vsaka stvar ima svojo ceno«

Pravijo, da ima vsaka stvar svojo ceno. Ne vem, a nekako se mi dozdeva, da se s takšno trditvijo ne morem strinjati…

 

Najprej, vrednost, sama po sebi, ne obstaja. Vedno se izkazuje v odnosu do nečesa oziroma nekoga. Potemtakem zmore biti opredeljevanje vrednosti popolnoma subjektivna zadeva. Tistemu, denimo, ki živi sredi obilja voda, je voda nekaj samoumevnega, omembe nevrednega, dočim je nekomu, ki v puščavi išče vodo, le-ta nekaj tako dragocenega, da dragocenejše zadeve ne pozna…

 

Obstajajo stvari, ki niso vredne počenega groša. In obstajajo, za katere bi lahko tisoč let živel, pa jih ne bi mogel poplačati.

 

Dejstvo je, večinoma, če ne celo praviloma se izkazuje, da skuša nevrednost pridobiti neko lastno vrednost. Umišljeno, kakopak, tozadevno, pa, potemtakem, povsem nevredno vrednost. Takšno pridobivanje vrednosti je kopičenje materialnih dobrin, skozi katerih imetje naj bi njih imetnik na lastni vrednosti pridobival, vendar – tudi tu gre za sila subjektivno stvar, pa je povsem brez vrednosti nekdo, ki skuša lastno vrednost graditi na nemoralni osnovi, na način, na katerega bi slehernik zmogel, ko bi mu bile okoliščine enako naklonjene.

Jalova je vrednost imetnika, v kolikor je samo od imetja odvisna, kajti – prvi družbeni piš mu lahko vso vrednost, v trenutku, odvzame…

 

Vrednost je tisto, kar je trajnega značaja. Vsaj trajnejšega, glede na to, da neke neskončnosti, v nam predstavljivih podobah, ni. Pa je vrednost, na primer, sleherna zmožnost, ki zmore malodane iz nič (če zanemarim, da ustvarja iz sebe) narediti nekaj.

V taboriščih so posamezniki zmogli preživeti, na primer, radi tega, ker so znali dobro igrati, na glasbila. Pomeni, da se je njih znanje kot sila pomembna vrednost izkazalo.

 

So vredne stvari, ki si za nevredne samih sebe prizadevajo. V stilu tiste resnice, ki pravi, da je dobrota sirota.

Kakopak te vrednosti tudi s takšnimi svojimi prizadevanji lastno vrednost izkazujejo, saj ne govorijo o neki običajni preračunljivosti, pač pa govorijo, denimo, o nekih posebnih, in sila redkih, značajskih odlikah, takšnih, katerim ni vseeno, celo za tisto ne, za kar je vseeno vsem ostalim.

 

Nevrednost se lahko še tako napihuje, v nekem svojem naraščanju, kopičenju, a bo, še vedno, ostala nevrednost. Seštevek neštetih ničev je, še vedno, nič. Pri vrednosti pa je malček drugače…

 

S tem, ko se vrednost podaja na področje nevrednosti, ogroža samo sebe, lahko devalvira, izgubi na lastni vrednosti. Ja, bojda je tako, da je zlato v nekem bistrem potoku krepko prej opazno, kot zakopano v drek nekega svinjaka…

Zaradi tega mora vrednost krepko paziti, na to, da najprej same sebe ne razvrednoti, posledično pa tudi na to, da se ne iztroši, in dospe celo do tega, da je njen obstanek ogrožen, zaradi tega, ker se v nevredno podaja. Potemtakem mora vrednost vselej vedeti, do katere točke se bo še podajala, kdaj pa pride trenutek, ko, preprosto – dvigne roke. In se s tistim dovolj-je-bilo drugam odpravi.