Danes
ti bom nekaj malega zapisal – o obljubah. Veliko, celo preveč jih boš namreč
srečala, v svojem življenju, in velikokrat spoznavala, da hitijo obljubljati,
medtem ko imajo z izpolnjevanjem obljubljenega takšne težave, da do izpolnitve
nikoli ne pride…
Tata se
jih je najedel. Teh, in takšnih, obljub. Pravzaprav ne vem, če sem kadarkoli
prosil, za neko obljubo, ne, ne pomnim, same so se porajale, in hitele obetati.
Raznorazne zadeve…
Priznam,
spočetka sem celo verjel. Nekim obljubljajočim, in njihovim besedam. A kaj, ko
sem, vse pogosteje, ugotavljal, da je lažno, vse, tako tisti, zvečine, ki
obljubljajo, kakor tudi njih obljube.
Ja,
kadarkoli so nekaj potrebovali, od mene, so, sočasno, zastavili obljubljati.
Pač, vajeni so sistema daj-dam, vajeni so tega, da prejemajo »pomoč« najraje
takrat, kadar je potrebno tudi v zameno dajati. A to, Malo moje, ni pomoč, pač
pa je preprosto trgovanje, sebično iskanje nekih, četudi na obeh straneh,
koristi. Pomoč je namreč takrat, kadar sebe, svoj čas, svoje življenje daješ,
da bi drugemu reševal, in ob tem prav ničesar ne pričakuješ, z izjemo
zadovoljstva tistega, kateremu si pomagal težavo odpraviti…
Ko bi
se delček obljub, katere sem imel »čast« doživeti, izpolnil, v takšnem primeru
tvoj tata nikoli ne bi doživel Zavoda za zaposlovanje, med tem, ko bi obseg
njegovega oživljenega ustvarjanja bil krepko, krepko večji! Pa nikoli prosil,
ne, sami od sebe so mi obljubljali, češ »mi lahko narediš to, potem bova pa
poskrbela tudi za tisto, kar nameravaš narediti«… In, da je zadeva toliko »lepša«,
tisti, ki so obljubljali, a obljub nikoli uresničili, so, vsi po vrsti, imeli
možnosti za to, da bi jih.
Dete,
redki so, katere boš srečala, spoznala, in boš v njih zmogla neko, vsebinsko,
kakopak, vrednost ugotoviti! Redki! Celo tako redki, da ti želim, da bi vsaj
enega takšnega spoznala, ga »imela«, in ga, kot izjemno dragocenost svojega
življenja doživljala. Četudi ne boš živela s takšno osebo, jamčim, jo boš
imela, ves čas, sebi in zase, pod pogojem, kakopak, da – si jo boš, s samo
seboj, zaslužila imeti!
Dete,
prav tako so redke besede, katerim smeš verjeti. Takrat, kakopak, kadar ne bodo
o nekem kuhanju govorile, in ostalih nekih dejavnostih, in kadar ne bodo neka
subjektivna, povsem sprejemljiva, pojmovanja izražale. Redke so vredne besede,
za redkimi resnica stoji, za redkimi je moč najti zmožnost razumevanja,
dobroto, poštenost, kaj šele plemenitost! Izjemno redke!
Da, čim
prej se nauči verjeti izključno tistim, za katere ugotoviš, da »stojijo za
svojimi besedami«, da so njih besede in ravnanja skladna, se, med seboj, ne
pobijajo! Čim prej. Pa nikar ne pomisli, da tu govorim o nekih, ki ti bodo
obljubili s tržnice prinesti jabolka, ali se bodo z neko drugo, popolnoma
banalno, nepomembno, z lahkoto opravljeno, in mimogrede izkazano, uslugo
izkazovali, ne, daleč od tega, govorim o vseh tistih, ki ti bodo, na vsakem
koraku, skušali uničevati življenje, četudi se ne bodo zavedali tega, da, s
samimi seboj, to počnejo…
Čim
prej se nauči ugotavljati, in razlikovati med vsebino, na eni strani, in
praznostjo, omembe nevrednostjo, na drugi! Žal, ugotovila boš, da je druga
stran nabito polna, da je na njej takšna gneča, da večja biti ne more. Medtem
ko ti bo vsebina, če, in kadar jo boš našla, pričala samo o tem, kar sem ti že
zapisal, in zapisoval, poprej, o tem, da so redki, izjemno redki, katerim lahko
tudi lastno življenje zaupaš, in vselej veš, da ti ga z ničemer ne bodo hoteli
slabšati! Izjemno redki!
Ni
težava, veš, v tem, da bi svoja nemarna početja snovali, niti v tem, da bi v
njih uživali, pač pa, preprosto, v tem, da se – samih sebe, da, celo samih
sebe, kot celot, niso zmožni zavedati! Ja, res je, »čas« jim je dal podobe,
zunanje, s kakršnimi se sedaj izkazujejo, »čas« jim je dal delček neke
zasnovanosti, popolnoma drugačne od njih izvirne, a kaj, ko jim taisti »čas« ni
zmogel bistveno spremeniti tistega notri, v glavah. Je že staro spoznanje, biologije,
da pri križanju dveh vrst vedno prevladujejo značilnosti nižje razvite. Je bolj
odporna na spremembe.
Dete,
morda se pripeti tudi to, da ti bom jaz nekaj obljubil, pa se bo izkazalo, da
obljuba ni izpolnjena tako, natanko tako, kot je bila dana. Lahko, dopuščam,
zlahka, to možnost. Marsikaj se lahko pripeti, izven naju, kar vpliva na vse,
tudi na zmožnost izpolnitve obljube. A v takšnem primeru ti bom pojasnil, radi
česa ti obljube nisem izpolnil, in v takšnem primeru bom skušal vsaj nek njen
nadomestek, kolikor ga bo moč, seveda, izkazati. Načeloma pa, dete moje, imam
navado stati za svojimi besedami, vedno, povsod, in v odnosu do vsakogar.
Predvsem pa imam navado, da ne obljubljam tistega, za kar že v naprej vem, da ne
želim izpolniti, ali pa nimam potrebnih osnov za to, da bi z gotovostjo vedel,
da bom lahko, zmogel izpolniti.
Dete,
Sončece, Zvezdica, Driskica moja. Nauči se, da se boš vselej znala opirati
nase, predvsem, celo izključno nase! Svet je namreč tako »lep«, da bi mu beseda
grd krepko prej ustrezala. Ja, tako »pošteni«, tako »dobri«, tako »uvidevni«…
so ti, katere boš, v veliki, gromozanski večini, srečevala. In so, res, do
sebe! Vsaj uvidevni. Do tebe pa…
Dokler
te bodo potrebovali, te bodo trepljali po ramenu, ko jim ne boš več zanimiva,
takrat… bodo, preprosto, kot so to tudi poprej počeli, in vedno počnejo, hodili
neka svoja pota.
NE
verjemi, dete, zlahka obljubam, za njimi, pretežno, ničesar drugega ne boš
našla, kot – ničevost!
Ni komentarjev:
Objavite komentar