Dvom, kot temeljni princip razuma…

Da, pravilno si prebral, kajti prav s pomočjo dvoma v neka spoznanja, tako tuja, kot tudi ali predvsem lastna, dospevaš do edino dejanskega znanja, razumevanja vsebine, o kateri govoriš!

 

Najprej potrebuješ kar nekaj časa, da do spoznanj/a sploh dospeš, zatem pa potrebuješ, spet, nekaj časa, da vrednost spoznanja preveriš! In to počneš tako, da skušaš (po)iskati neka dejstva, s katerimi bi lahko svoje spoznanje zrušil, ga za resnici neustreznega izkazal!

 

Več kot je vzorcev, na temelju katerih raziskuješ… več kot je časa, namenjenega raziskovanju, in poskusom vsaj omajanja, če ne kar zrušitve spoznanega, bolj je spoznanje verodostojno, pa – ko enkrat dospeš do tega, da nisi našel, v nekem malodane neskončnem iskanju, kakopak, v strokovni literaturi, ničesar, kar bi ne govorilo v prid tvoje ugotovitve, pač pa bi vsaj dvom vanjo porodilo, izkazovalo, takrat veš, se zavedaš, da – ti lahko vsi ostali, »vse vedoči«, svoje »modrosti« prodajajo, medtem ko ti zmoreš lastne trditve s svojimi besedami podkrepiti!

 

Ja, NI znanje v na/učenosti nekih definicij, znanje, dejansko, razumevanje je v zmožnosti dospevanja do teh definicij, v zmožnosti pojasnjevanja, pojasnjevanja s svojimi besedami in z ustreznim številom praktično izkazanih dokazov!