Malo, vem…

… pri tati, in s tato, ti je tako lepo, kakor tudi ne-lepo. Večino, gromozansko večino časa ti je lepo, ker si to, kar si, dete, malo, razigrano, navihano, in se temu primerno tudi izkazuješ, pa tata uboga tebe. Je pa res, da te zagrabi, in to ne malokrat, da bi počenjala tisto, česar ni za početi…

 

Tata ti je že povedal, da je pri njem nedopustno vse tisto, s čemer neposredno zmoreš škodovati tako sebi, kakor tudi drugim. In ti je tudi povedal, da je igra igra, izživljanje pa le izživljanje. Prva zmore o lepem govoriti, drugo ene same besede, ki bi o lepem zmogla, ne premore.

 

Tisa in Furij nekoč nista bežala pred teboj, zdaj se oba umikata, tudi takrat, ko bi ju ti božala. Tudi do živalic, tistih uradno prepoznanih, moraš biti dobra, tudi one čutijo, tudi njih zmore ustrezen odnos razveseliti, neustrezen pa prizadeti, boleti. Ne nazadnje, tudi do tate kaže nekaj uvidevnosti izkazati, ker je tata tisti, ki za teboj pospravlja, tudi tisto, česar sicer ne bi bilo treba, ko bi ti upoštevala nek prav oziroma ne-prav. In, veš, življenje, samo po sebi, ni ne igra, ne zabava, in življenja vseh tistih, katere boš srečevala, tudi niso predmeti, dani tebi v (ne)milost. Je že preveč, krepko preveč »odraslih«, do skrajnosti sebičnih, nemoralnih, pokvarjenih bitij, na tem svetu, čeprav se samih sebe, kot takšnih, niti zavedajo ne. In tudi tata je imel kar precej z njimi opraviti, pa si drznem, nemarnež jaz, celo tako pomisliti, da – vsaj ta leta, ki mi še ostajajo, v kolikor sploh mi, bi želel obstajati na način, da me nihče ne izkorišča, izrablja, da mi nečednosti ne počne, da mu nisem nekakšen predpražnik, na katerem bo lastno ničevost brisal… Ne, veš, tvoj tata celo svoje življenje živi popolnoma drugače, kot ti, o katerih sem zapisal, in v zameno pričakuje samo to, da – ga bo svinjak pri miru pustil?!

 

Tata ne gleda na to, kako mu bo lažje sedaj, s teboj, ob tebi. Ko bi na to gledal, bi sedel, lepo, v miru, ob kavi in cigareti, in ti pustil početi vse, kar se nameniš, ampak – tata te skuša oblikovati za celo tvoje življenje, tata želi, da nikoli niti na obrobju svinjaka ne boš, kaj šele, da bi se sredi njega znašla! Ni vredno, biti del svinjaka, verjemi, četudi v njem mrgoli nekih mikavnosti, na površen pogled celo lepih, celo vrednih, vendar, dete, verjemi – v svinjaku razen rilcev, blata, iztrebkov, ničesar omembe vrednejšega ni! Vsaj človeka vrednega ne.

 

Marsikje ti lahko popuščam, pri načelih ne morem! Lahko me krog svojega mezinca vrtiš, kakor ti prija, namenoma ti bom pustil, a ko gre za prav, na eni strani, in ne-prav, na drugi, takrat pardona ni! Ga ne more biti, če želiš z načelnostjo, z moralnostjo samo sebe izkazovati. Ne more! In tata bi rad, da si človek, ne neka brezdušna gnida, neka ničeva majhnost, ki v lastnem ugodju sebi opravičilo išče, za lasten obstoj. Za katerega bi bilo bolje, ko ga sploh bilo ne bi!

 

Trdijo, veš, da so dobri, in pošteni. Ja, Mala, prav zaradi tega, ker so vsi dobri in pošteni je svet krivičen, mar ne?! Popolnoma logično, za bebavo bebavost! Dobroto in poštenost je treba plačevati, verjemi, vse svoje življenje zanju plačuješ, in to krepko plačuješ! Ne poznam človeka, a sem jih kar nekaj spoznal, ki bi že v srednjih svojih letih o lepem svetu in o lepem življenju nakladal. Ne poznam, enega samega ne! Pa imajo kaj početi, ti ljudje, se s čem izkazovati, ustvarjati in za seboj puščati, tako da imajo, v svojem delu, nek zasilen izhod, neko svoje zatočišče, v katerega se zatekajo, nekako tako, kot se je Tesla v svoj laboratorij… ne, ni bil, po naravi, deloholik, narava vsem porodi tudi potrebo po počitku, in ugodju, le drugega mu ni preostalo, kot da se je v laboratoriju skrival pred vsemi tistimi, med katerimi ni zmogel človeku primerno živeti! Ja, pravijo, da so razumska bitja, a kaj, ko jim Ajnštajn neskončno neumnost očita. In kaj ko ne-umnost in umnost, niti slučajno, nista eno in isto!

 

Ja, Mala, pri tati ti je tako lepo, kakor tudi grdo, vendar – potrpi, prosim, z menoj, z mojimi napotki, ko zrasteš, takrat boš sama ugotavljala, katere boš, katerih pa ne boš upoštevala. Tvoja brata in sestra mi itak očitajo, kako marsičesa niso smeli, kar so, neki vsi ostali, neki drugi, smeli. Le – ko jih povprašam o tem, če mi lahko enega samega svojega prijatelja, znanca, sošolca pokažejo, ki je »nekaj naredil iz svojega življenja«, ja, takrat pa očitkov ni, pravzaprav vse besede zamrejo. Ni moč obenem kakor-vsi-drugi in kot človek, ne, nikakor ni moč! Zato tudi svet ni, in ne more biti, človečen, ker njihov kot-drugi še zdaleč ni človečnosti blizu, še podoben ji, od daleč, ni!

 

Potrpi, Malo, s tato, ne bo ti dolgo treba. V bistvu je tata edini, tebi in tvoj, ki ve, kako naj bi bilo prav, in ki zmore in zna to svoje vedenje tudi prenesti, denimo nate. Edini, pa naj ti še kako drugače povedo, ti vsi kot-drugi.