Člani širše družine...

Nižje kot je razvito neko obstajanje, več sorodstva se v njem nabere. Denimo med podganami, stenicami, ščurki…

 

Tu in tam izvem, da je na svet privekal/a nek/a nov/a moj/a sorodnica(-ca), a se mi dozdeva, da tisti, ki odhajajo, število sorodstva, njegov obseg, bolj ali manj ohranjajo na isti ravni. In me to ne moti, nasprotno…

 

Dobro je, kadar se člani širše družine med seboj poznajo, da vsaj približno vedo, s kom imajo opraviti. Pa da lahko, tudi znotraj sorodstva, neke reze izvajaš, v kolikor se izkaže, da se nek odpad v njem znajde. Sorodnikov si namreč ne moreš izbirati, praviloma ne raste, sorodstvo, kar tako, na cesti…

 

Priznam, da s celotnim svojim sorodstvom nimam stikov. Z nekaterimi ne, ker so krajevno predaleč… ker so toliko mlajši od mene, da, poleg »krvi«, česa posebnega skupnega nimamo… z določenimi pa ne radi tega, ker me ne prepričajo, sami s seboj, in me sploh ne bi motilo to, da ne bi bili v sorodu.

 

Moja »družina« so tisti, katerim smem zaupati, v katerih, vsaj neko, osebnostno vrednost vidim, na katere smem, v vsakem trenutku, računati, katerim zmorem, vedno, in povsod, sebe kot celoto nuditi, in dati.

Moja »družina« so tisti, ki pred svetom nimajo nečednosti prikrivati, pa mi zmorejo biti, vsaj v osnovnem, in pogojno, etično sprejemljivi. Ostalo, preprosto, črtam…

 

Nikoli podganam nisem zavidal. Kot prvo imajo vsa svoja živetja samo z nesnago opraviti. V bistvu so del te nesnage. A so, moji volji navkljub, izjemno trdoživa bitja. Tako hitro, in brez slehernega, še najbolj šibkega pravila, se parijo, da jim niti deratizacija do živega ne pride.

Kot drugo pa – čemu, za vraga, bi jim zavidal, in predvsem – kaj?! To, da se ves svoj obstoj po kanalizaciji vlačijo?!