Lije…

Pogled skozi okno. Lije, da bolj ne bi moglo. Zadnji čas sem ubežal…

 

Podal sem se v dolino, plačat položnice, in v nabavo. Že ves dan močno piha, in vožnja skozi gozd ni bila pretirano prijetna. Ni samo deževalo, pač pa tudi vejevalo. Je veter klatil dotrajane veje, z dreves, in, morda deset metrov pred menoj, se je ena, konkretna, velika, za širino ceste dolga, dobesedno raztreščila, ob padcu na asfalt. Ko bi jo dobil na avto, bi stroški popravila krepko presegli tržno vrednost avtomobila…

 

Dolina mi je vzela dve uri. Na štirih koncih sem bil, vmes pa kakšno razdaljo tudi prehodil. Samo da sem znosil, doma, iz avtomobila, in pospravil, ter v svojo evidenco izdatke vpisal, pa je šla skorajda še tretja ura.

 

Nekoliko me je pogrela misel, da sem malodane bankrotiral! Preko petsto evrov je danes, z mojega računa, samo »puf« naredilo, in izginilo. Kot bi mignil. Je pa res…

 

Plačal sem vse položnice, natočil gorivo. Samo za Maline potrebščine, pa vitaminski sirup, probiotik, je šla stotica. Za hrano prav tako. Čeprav ničesar posebnega nisem kupil, običajne stvari, razen… ja, razen malo večje »bunkice«, lubenice. Sicer jih ne kupujem, a da jo pocrkljam. Ima jih rada, in upam, da nisem nabavil okrogle, lubenici podobne kumare, pač pa da ima zadeva dejansko okus po lubenici. Resda ne po doma pridelani, a vsaj malo, da dete razveseli…

 

Po drugi strani pa – sedaj do konca meseca ne bi smel imeti večjih izdatkov. Tudi s hrano ne, celo s kruhom sem se, v obeh zamrzovalnikih, založil. Pa se zna zgoditi, da bo za meter, dva, morda tudi tri, drv ostalo. Sem že prejšnji mesec, v ta namen, varčevanje zastavil, obenem pa kupujem les v tako grobi podobi, da imam vsaj dva dneva opraviti, z njim, kadar mi tri metre pripelje. Dokler znosim pred klet, dokler razcepim, dokler, tisto, kar je krajšanja potrebno, razžagam, in potem še pospravim, ja, dva dneva dobrega garanja. Vendar zaradi tega krepko ceneje kupujem, drva, kot bi jih v primeru, da bi mi jih takoj uporabna pripeljal.

 

Kakorkoli že, ko pomislim na to, da so tri ure šle samo za to, da sem poravnal obveznosti in nabavil, pomislim na to, kakšna potrata je življenje! In zlahka bi lahko šlo še krepko več časa, ko bi ob nerodni uri prišel ter, povsod, v vrsti pred blagajnami čakal.

 

Še vedno dežuje, dan je, kaže, pravšnji za počitek. Nimam nikakršnih načrtov zanj, vsaj posebnih ne, le v poznem popoldnevu se bom v kuhinjo odpravil, da zmes žganja in prekuhane vode v steklenice, oziroma v plastenke, pospravim. Preostalo pa…

 

Malo bom, kakor običajno, zapisoval. Veliko bom, kar tudi ni neobičajno, šahiral. Ko bi se čudež zgodil, in bi prenehalo nebo jokati, bi se tudi na položnejši del brega odpravil, kositi. A močno dvomim, da bo do tega prišlo kajti – še malo, pa bo nebo začelo ječati pod težo oblakov. Tudi jaz bi, marsikdaj, a kaj, ko sem že davno ugotovil, da to niti malo ne pomaga.