Obče trditve…

Trditve občih so enoznačne. Bi zapisal celo kategorične, ko ne bi vedel, kako zlahka jih, v odvisnosti od okoliščin, spreminjajo…

 

Potemtakem – česar se janezek nauči, to janez zna!

 

Trdijo »kdor nima rad živali, nima rad ljudi!«

Oni, kakopak, imajo radi ljudi. Pardon, »radi«. Potemtakem imajo radi tudi živali. Pardon, »radi«…

 

Seveda, takrat, kadar jim te živali niso moteče, pa zlahka… pobijajo mravlje, kadar se jim v bližini bivališč znajdejo, ali celo v njih. Voluhar bo z življenjem plačal, če se bo v zelenjavnem vrtu znašel, prav tako krt, če se bo lotil krajinskega urejanja neke zelenice. Ampak to niso živali, mar ne, to so zgolj neka nižje razvita bitja, med katera sodijo tudi muhe, ose, razni pajki in hrošči, morda škorpijoni… pa še kaj ali kdo, v odvisnosti od naklonjenosti obče »ljubezni« do živali, in, kakopak, posledično, tudi do ljudi…

 

Tudi pse bodo preganjali, v kolikor jim bodo po vrtovih šarili, in mačke, ptice odganjajo, da jim letine ne bi, silovito, seveda, prikrajšale, tudi srnjadi ovire postavljajo, a vse to je nepomembno, povsem, glede na to, da – imajo »radi« živali!

 

Ljudi, in zgolj »ljudi« imajo »radi« natanko toliko, kolikor jim le-ti ugajajo, celo koristijo. Čim so ti drugačni, še posebej bistveno drugačni, jih, pač, nimajo »radi« več.

 

Pravijo tudi, da – če pomagaš (domnevam, da njim), potem si dober. Pomeni, če drugače zapišem, da si slab, takrat, kadar ne pomagaš. Pa to drži, brezpogojno, nujno?!

 

Seveda, da ne drži, drži zgolj ugotovitev tega, da so ti, ki preveč pravijo, pri čemer ne vedo, o čem govorijo, zabiti tako, da bolj biti ne bi mogli! In z zelo »ozkim pogledom«. Širšega jim nezmožnost njih možganov ne dopušča…

 

Sem slab, če lopovu ne pomagam krasti? Morilcu moriti? Nasilnežu nasilje izkazovati?

Sem slab, kadar nekomu ne pomagam poskusiti dospeti do nerealno zastavljenega cilja, vedoč, da daljši kot je čas nekega brezupnega poskušanja, večje razočaranje temu poskušanju sledi?!

 

Ne nazadnje – sem slab, kadar ne pomagam nekomu, kateremu sem prej že pomagal, a ugotovil, da se s svojo nehvaležnostjo, in z nespremenjenim odnosom do sveta, izkazuje tako, kot se je poprej, tako, kot se ne bi smel?!

Sem slab, kadar ne pomagam nekomu, ki je do skrajnosti neodgovoren, pa z nenehnim zadolževanjem, na primer, nepotrebnim zadolževanjem, samo v sebi večje težave sili?!

Sem slab, če ne pomagam radi tega, ker skušam takšnemu neodgovornežu »oči odpreti«, in ga skušam, potemtakem, pripeljati do točke, na kateri se bo začel odgovorno izkazovati?!

 

Kadar spoštuješ vse vprek, takrat ne spoštuješ nikogar! In isto velja za imeti-rad: kdor ima vse »rad«, ta ima, zares, rad izključno samega sebe! Nikogar drugega! Lastno ugodje, in ostale v toliko, kolikor mu to ugodje bodisi omogočajo, bodisi dopuščajo, mu ne nasprotujejo, ga ne ogrožajo. Nič več.

 

Osebno nimam rad živali, pravilneje – nimam rad vseh živali. Nekega modrasa, na primer, nimam rad, a ga pustim nemoteno živeti, v njemu lastnem okolju. Ga ne bom ne preganjal, kaj šele, da bi mu hotel slabo (s)početi. Se mu, pač, umaknem. Pomeni, da upoštevam njegovo obstajanje, in pravico do le-tega, nimam pa ga rad.

 

Osebno nimam rad kar počez, vsakogar in vse, daleč, celo zelo daleč od tega, a ljudi… kateregakoli človeka sem, doslej, spoznal, vsakogar sem, brez težav, vzljubil, vsakogar imam rad! Pa ne neposredno zaradi njih samih, ne, pač pa zaradi vsebin, ki so za človeka značilne, pa – če imaš rad iskrenost, poštenost, načelnost, neprilagodljivost vsakokratnim spremembam v družbenem okolju, dobroto, »hrbtenico«… potem imaš, posledično in neizogibno, rad tudi vsakogar, ki se z naštetimi lastnostmi, vsebinami, izkazuje! In ga imaš rad tudi takrat, kadar ti, materialno, neposredno z ničemer ne koristi (razen s tem, da se zavedaš njegovega obstajanja, in tega, da nisi sam na svetu, čeprav se ti marsikdaj tako zazdi), celo takrat, kadar ima, zaradi drugačnih izkušenj, spoznanj, drugačen pogled, drugačno mnenje.

 

In tu bi lahko dospel tudi do zapisovanja o temelju presojanja, tudi odločanja med ne-imeti-»rad« in imeti-»rad«, a sem o tem, da obči presojajo izključno na temelju zunanjosti (na temelju izkaz/ov/anega, zlasti v odnosu do njih, na temelju izgleda, na temelju všečnih besed…) že pisal. Pač, tistim, ki ne premorejo razuma, tistim do vsebin, do tistega »znotraj«, in do ustreznih razlag, pojasnil, ni dano priti. Nikoli, tudi za nazaj ne!