Otroci moji!

Otroci moji, nimam upa,

da vi bi ta moj up bili,

je zvrhana življenja kupa,

pa le razjeda in greni…

 

Ste želja, da vam lepše teče,

kot teklo meni je, vse dni,

in da preveč vas ne opeče,

ker ste drugačni, kot vsi…

 

S poštenostjo vselej, na pravi ste poti,

in z dušo, in s srcem, iskrenih oči,

a kaj, ko premnoge našteto vse moti,

človečnost nagonov nikdar ne krasi…

 

Ne, niste mi up, vas dobro poznam,

vem, zmorete hojo vzravnano,

le – ste mi prav vse, kar v življenju imam,

ste sonce, edino mi dano!