Vai via...

Betka PP, »šefica«, spodaj zapisane verze namenjam tebi, »šefici«, ničevi, do obisti pokvarjeni! Ne Miši, ne, ne, ona je po svoji zasnovi dobro bitje, tako dobro, da boljše biti ne bi moglo. A kaj, ko ji ti zapoveduješ, in kaj, ko pod tvojim »šefovstvom« ne sme biti, kakršna je, še več, niti živeti ne sme. In nikoli ne bo smela, razen…

 

Predaleč je ta »razen«, da bi bilo smotrno o njem govoriti! Predaleč, krepko.

Da, Betka PP, bi raje videl, ko bi ti kaj prijaznejšega lahko zapisal, a si prijaznosti ne zaslužiš. Pravzaprav, če sem do konca iskren – sploh obstajati ne bi smela! Bi bil brez tebe, in tvojega »šefovstva«, svet bistveno drugačen, predvsem pa lepši, boljši.

 

 

Vai via

 

Vai via, vai via, vesoljna svinjarija!

Široka, ravna ti je pot,

po njej čim dlje, čim dlje od tod,

v smradu, kot ti prija!

 

Vai via, vai via, me sprijenost odbija!

Različni so okusi,

in meni se zgolj gnusi

vsa tvoja grdobija!

 

Vai via, vai via, si išče vsak po sebi.

Ni smetju zvezd imeti,

ni v srcu se mu greti,

kjer jebeš, tam najebi!