Velika, zares velika potrata časa!

Tekom jutra in zgodnjega dopoldneva sem na številne naslove poslal opomnik, da naj tiste učiteljice, ki še niso potrdile ne/prisotnosti »svojih« otrok-finalistov (letošnje Rima raje), to naredijo v najkrajšem možnem času. In sem, med ostale besede, zapisal tudi sledeče:

 

»Tiste pa, ki so obvestila že poslali, prosim, da to, današnje, zanemarijo, ga, preprosto, ne upoštevajo! Prav tako lahko to obvestilo zanemarijo tisti, pri katerih finalistov ni.«

 

Do sedaj sem prejel že nekaj pisanj, odgovorov, nekih učiteljic, prek katerih najprej izvem, da »njihovih« otrok na prireditvi ne bo… nato izvem, da niso vedele, da je potrebno tudi neudeležbo sporočiti… potem izvem, da »njihovih« otrok sploh med finalisti ni… na koncu pa sem, da je moje »veselje« toliko bolj izpolnjeno, deležen še začudenja, češ – čemu jih pozivam k temu, da sporočijo ne/prisotnost »njihovega« otroka, ko pa le-ta ni finalist…

 

Kakopak, pojasnjujem: med branjem in izbiranjem prispevkov se sploh ne trudim zapomniti nekaj sto imen otrok (avtoric in avtorjev), imen, katera v bistvu prvič sploh vidim, in se ne trudim zapomniti imen njihovih učiteljic-mentoric, katerih tudi ni malo, ker imam, pač, že sicer dovolj dela, kar zadeva Festivala, in se z dodatnim niti pod razno ne obremenjujem. Tako da sploh ne vem, kateri otrok h kateri učiteljici spada. In ko pojasnim, ali vsaj mislim, da sem, pojasnil, prilepim tisti že zapisan pripis, tisti »…Prav tako lahko to obvestilo zanemarijo tisti, pri katerih finalistov ni.«

 

In, priznam, celo zlahka – če se kdo sme čuditi, potem se smem jaz, in dejansko se, čudim, kako nekdo lahko prevzema odgovornost za to, da bo otroke/mladino nečesa naučil, obenem pa NE zna niti nekega kratkega dopisa, in še krajšega, povsem preprostega stavka prebrati, si ga, morda, tudi zapomniti, po sreči tudi – razumeti?!