Za
bebce sem bebec, kako bi drugače,
so oni,
pač, pametni, in to vedo,
v
besedah sposobnost nenehno jim skače,
celo
nad oblake, visoko v nebo…
Kaj
zmorejo sami od sebe storiti,
takrat,
ko razmislek le vodi naprej?!
I, to,
da v lastni se znajdejo riti,
da sami
odžagajo z nekih se vej!
O tem,
prav zgovorno, kriči zgodovina,
ko bedo
omenja, obup, in pa strah,
po tem,
ko se znajdeta moč, vladavina
v
občih, in zlasti nezmožnih rokah…
Sem »švico«
jim risal, ko upe so tkali,
»vedoč«,
da dospeti jim je do neba,
in res
so, neumni, na švicu pristali,
usodo
pa tujec v rokah zdaj ima…
In so »suvereni«,
o, blažena sreča,
do pol
jim želodca polniti ni moč,
se
Cankarjev hlapec spet sanjam posveča,
a z
lastno le voljo v maloro gredoč…
Za
bebce sem bebec, kako bi drugače,
njim trda
betica normalna se zdi,
le kaj
bi, nezmožna, v jezik si skače,
in vse
bolj odnaša napredka sledi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar