Juhu…

Padla je strmina pod hišo! In sem, za dobro mero današnjega košenja, prepričal utrujenost, da sva družno pokosila eno od teras, ki so sicer jutrišnjemu delu namenjene…

 

Tudi melone so zalite, obenem pa mi je uspelo odstraniti tik hiše posušeno breskev, in konkreten ostanek debla nekega, domnevam da sadnega, drevesa, ki je bilo vrag-vedi-kdaj posajeno, in se je vrag-vedi-kdaj posušilo… a prej ostaline nisem upal žagat, se je le preblizu breskve nahajala. Tako da bo jutri manj časa namenjenega travi, in bom lagodneje, tudi v drugo, v nabavo šel, obenem pa, domnevam, še kaj dodatnega postoril, denimo nadaljeval z odstranjevanjem ograje, nekdanje njivske.

 

Ja, zdaj mirne vesti nek svoj juhu zapišem. Ne, ni odraz sreče, za to sem že pozabil, kako zgleda. Tudi ni odraz veselja. Ni ga, vsak dan, v moji hiši, in zanj, praviloma, moje Malo poskrbi. Je, pač, zgolj nek skromen juhu, nek skromen izraz zadovoljstva, ob ugotovitvi, da pa mi, tu in tam, vsaj nekaj načrtovanega uspe. Če ne z dvonogimi, potem z mojim bregom.