Še vetra objem…

Ležim. Nekakšna nosila pod rit so mi dali,

v peči pa pridno, veselo gori,

prav zame so plamen v življenje pognali,

da dušo očisti, da v njem izpuhti…

 

Ostal sem samo še v podobah telesa,

še malo, pa bom v pepel izgorel,

ne vérujem v zrak, v njegova nebesa,

a pekel za živega sem doživel…

 

Vetrovom, sem rekel, da bodo me dali,

v nič bi izginil, predvsem daleč stran,

peklenščki že zdavnaj so me izigrali,

ne sodim v domeno njih parkljastih sanj…

 

Ležim. Tik pred ciljem, še malček čakanja,

se splača, in, končno, me nič več ne bo,

dovolj mi vsega je, dovolj kljubovanja,

še vetra objem in, za vselej, slovo.