Žal…

Nekoč me je predsednik neke stranke, tudi dolgoletni poslanec, snubil, da bi vstopil v politiko, v njegovo stranko. Dobro, še z dveh koncev sem bil deležen podobnih (po)vabil, a nikjer niso skušali tako vztrajno prepričati me…

 

Bilo je na neki prireditvi, namenjeni predstavitvi moje knjige, satirične, družbeno kritične, na prireditvi, na kateri sem zbranim, več kot pol ure, jedrnato, govoril o »družbi«, o razmerah, znotraj katerih živimo. In sem bil, brez zadržkov, sebi zvest, kritičen. Pa čeprav sem govoril o zadevah, ki so uradno veljale kot pravilne, in katerim je absolutna večina pravilnost priznavala, četudi so se kot skrajno nečlovečne, nemoralne izkazovale…

 

Kakorkoli že, možakar me je prepričeval, in prepričeval, in noben moj »ne, hvala« ni zalegel, pa mi je skušal »odpreti oči«, češ da je moč spreminjati na bolje samo v politiki, ne pa tako, da o zadevah samo govorimo…

 

Najprej sem mu pojasnil, da so moja ravnanja in besede skladne, vedno, da nisem med povprečnostjo, ki zmore, pardon, ki se redno izkazuje tako, da eno govori, drugo pa dela. Nato sem ga povprašal, kaj pa je »politika« drugega, kot govorjenje. In, ker je, na samem začetku, izustil, da »se podpiše pod vsako besedo«, katero sem v nagovoru poslušalstvu namenil, in ker so bile te besede brez milosti, ostre, obtožujoče, sem ga povprašal tudi o tem, čemu sam tako ne postopa, kajti – kadarkoli sem ga imel »srečo« poslušati, v njegovih »političnih (na)govorih«, vselej sem neko muti-vodo zaznaval, neko sklepanje kompromisov v lasten prid, nikakor v prid dejansko boljšega na-bolje. In sem mu pridodal, kakopak, tudi to, da ves »razvoj«, kateri se od razpada bivše skupnosti odvija, sam krepko prej kot na-slabše vidim, kot na-boljše…

 

Nekaj časa je bil tiho, ne vem, je, morda, o slišanem razmišljal, ali pa je, kdo bi vedel, moči, še poslednjič, nabiral, za svoje prepričevanje, na koncu pa me vprašal, čemu sem takšen, zakaj ne želim v politiko.

Takšen? Kakšen takšen?! Sebi, svojim prepričanjem, nekim vrednotam zvest?! Takšen, ki nikdar med papagaje ni sodil, pač pa je vselej presojal, in v presoji dejstva upošteval?! Takšen, morda, ki z drekom ni pripravljen kompromisov sklepati, zavedajoč se preprostega dejstva, da tam, kjer drek obstaja, do čistosti nikdar ni moč?!

 

Čemu ne želim v politiko?! Kot prvo – vprašanje je, koliko politika sploh (še) obstaja! Zvečine gre namreč za neko branjevstvo, za, večinoma povsem pritlehno, uveljavljanje nekih ozkih interesov, za to, da slednji, na temelju domnevne moči, ki mu je zaupana, na svoje vleče, in za skupnost dela samo toliko, kolikor je tako formalno zapisano v nekih dekretih. In je povsod po svetu, žal, tako, ne samo tu. Odkar v okvirih »demokracije« (beri družbene farse, malodane anarhije) dobesedno vsakdo zmore dospeti v »politiko«.

Sicer se pa zelo rad pogovarjam, in dogovarjam, in besedno zaplete razrešujem, a pri tem naletim na neko nemajhno težavo – za pogovor, ploden, za dogovor potrebujem nekoga, ki ima nekaj v glavi, dočim v »politikah« širnega sveta večinoma bebci, do skrajnosti sebični, neuvidevni, zaresne politike nezmožni prevladujejo.

 

In sem imel mir, po tem pojasnilu. In mi je resnično žal, da se nikoli nisem vklopil v politiko, ker me je že od mladega vleklo, da bi se, a kaj, ko pa – politika že dolgo ne obstaja! Pač pa zgolj »politika«.