Da,
danes sem zatajil! Roki in križ ne dopuščajo.
V
tolažbo mi je dejstvo, da so tla razmočena, drseča. A me grize v vest neka
druga resnica, ki pravi, da je, kljub temu, nekaj ravnih površin, katere bi
lahko pokosil. In da je del tistih, katere sem že, takšen, da bi se dalo
pograbiti, vendar – v kolikor želim v tem tednu še kaj narediti, morajo tudi
razbolele mišice do svoje nedelje dospeti.
Sem pa
spal, kot zaklan, za dve noči. In se tudi naspal. Celo tako trdno sem drnjohal,
da nisem telefona slišal, ko mi je, s piskom, naznanil prispetje nekega
sporočila. Pa čeprav sem imel telefon, izjemoma, v neposredni bližini vzglavja.
In sem
sinoči počel nekaj, česar že dolgo, in še dlje, nisem. Pred TV zaslonom sem
preživel štiri ure, si dva filma ogledal. Prvega o Peléju, drug pa je bil neka
avstralsko-angleška komedija…
Res je,
ne bom tajil, a danes – sem zatajil! In bom samo posodo, nekaj malega, pomil,
ter še svojo posteljnino v pranje dal. Se je že toliko prostora naredilo, na
sušilu. Ostalo pa…
Bom
užival v »radostih življenja«, takšnih, s kakršnimi mi moje življenje zmore
postreči, in mi z njimi tudi streže, zlasti v zadnjih časih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar