Nedolgo
nazaj je deževalo, pa sem maloprej krajši »sprehod« naredil, po pokošenem, tu
in tam kaj povezal, in porezal, pardon, obrezal. Raste, lepo raste, se krepi,
pa bo, čez leto, dve, morda tri, že pravi sadni raj nastal, na koreninah nekih
prizadevanj, nekega dela…
Kakopak,
tudi do asimin sem stopil. Sem že pisal o tem, da se je, na eni, po letih, kar
so posajene, popek pojavil. In da je to, domnevam, dober znak, da se je
rastlina tudi »navzven« prebudila, začela rasti. In res…
Popek
se je razprl, gledati je bilo cvet, kasneje pa je zasnova odpadla. Ni mi žal,
je krepko bolje tako, da je rastlinica zdaj odvrgla, kot da bi se, še krepko
premajhna, trudila, in moč v plod dajala, le-ta pa nikdar ne bi zmogel zrasti,
in dozoreti. In, da, dejansko so začele rasti, vidno, vse štiri, celo tista, za
katero sem bil jeseni prepričan, da se je posušila – je pognala vejico iz
zemlje. Očitno so se gomolji dodobra okrepili, v teh štirih, morda petih letih.
Komaj
čakam, da dočakam prve plodove, in da vidim, kako bodo otrokom všeč, in zlasti
Mali. So namreč takšnega okusa, da spominjajo na mešanico med banano in
ananasom, osvežilni in sočni pa tudi. Pa še dolgo je obdobje zorenja, teh
plodov, tako da je malodane tako, kot pri limonovcu – nekaj sadežev popolnoma
zrelih, drugih nekaj v zorenju, ob le-teh pa tudi takšni, ki, zeleni, o
podaljšanju »sezone« obiranja pričajo. In tudi relativno dolgo zdržijo, obrani,
pred zaužitjem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar