Že na polovici…

… današnjih opravil, »dolžnosti«, dela »vsebine« mojega danes. Posoda pomita, stroj s posteljnino »pristavljen«, lepinji dal iz zmrzovalnika, in bom, domnevam, še nek čaj skuhal, da bo za »kosilo«…

 

Preostanek bo namenjen mislim, besedam, in njih zapisovanju, kar nekaj partij šaha bom odigral, malček cucka in mačka pocrkljal, tu in tam kak pogled »vrgel« prek brega, zadovoljstvo ob narejenem vzbudil, se z ugotovitvijo o na delo čakajočem soočil, in, domnevam, preklel »polnost« svojega obstajanja, ki naj bi življenje bilo, a ni, je zgolj – obstajanje.

 

Nekje, daleč stran…

Starejši sine je v Italiji, šel, s prijatelji, na ogled Padove. Mlajši se s svojim Pakom, psičkom, in z razmišljanjem o bodočnosti, ubada. Najstarejše dete, hči, v krogu svoje družine vsakdanje o(d)pravlja, in svoj delovni in (dodatno) študijski jutri snuje. Najmlajše, Driska, svojo mamo na sprehode sili, in rito prek tobogana drsa, če ne aja, v tem trenutku, utrujena od dosedanjih svojih podvigov…

 

V misli mi dospeta starša, že dolgo pokojna. Oba sta doživela to, kar doživljam sam. Obema se je življenje izkazalo v popolnoma drugačnih podobah, kot se izkazuje povprečnosti. Toliko bolj drugačnih podobah, kolikor sta bila, oba, zmožnejša, boljša, od tega, kar sebe za »sposobnost«, »dobroto« šteje, neutemeljeno, in daleč stran od obojega.

 

Marsikatero besedo sta mi namenila, o življenju, a ji, takrat, nisem verjel. Mlad, poln zagona, in nekih hudičevih upov, neosnovanih, kot se je kasneje izkazalo, sem »vedel« bolje, kot sta vedela ona. Je tudi pri mojih otrocih tako, »vedo«, o življenju, bolje, kot vem jaz, pa čeprav so oni komajda dobro zakorakali vanj, meni pa se je že izteklo… Pač, takšna je zgodba o zidu in glavi, pri čemer je večina glav tega planeta tako trdih, da jim niti Kitajski zid do živega ne pride.

 

Sedim, in zapisujem. Sedim sredi vsega, kar, v materialnih podobah, imam, a kar, vsebinsko gledano, govori o nekem nič-od-življenja. Potemtakem – sedim sredi niča, in, med ostalim, preverjam, koliko je še časa do obešanja opranega perila. In razmišljam, ali naj popijem nekaj magnezijevih tablet, ali ne. Pravijo, da pomagajo, glede mišic, a meni pokojnina pravi, da jih je potrebno kupovati, in naj raje razmišljam o tem, kako in s čem bom Mali, vsaj malček, tukajšnje bivanje, dodatno, popestril, ga še za kanček polepšal. In odmislim nek tobogan, ki, že povsem majhen, dobesedno ničesar vreden, dodobra v denarnico poseže. Pa o hiški, ki, dostojna, tudi krepko moje zmožnosti presega. Pa… o marsičem, s čemer bi, takšna, kakršna je, do nasmeha dospevala. A kaj, ko je »skitnica«, podobna tisti, o kateri Zlokićeva poje, pa je »mesto ne drži« dlje kot za nekaj drobnih trenutkov časa…

 

Sem jo hotel, v tem pozno pomladanskem času, peljati v živalski vrt, nek, in nekakšen, ki, v bolj skromnih svojih podobah, leži nedaleč stran, in sem že preverjal delovni čas, pa, na žalost, ugotovil, da je »do nadaljnjega zaprt«… V gozd, kamor bi z veseljem šla, se ne podajava, zaradi klopov, po cesti, kamor bi tudi šla, v daljave, pa ne greva, ker – tam, kamor bi hotela, se nazaj grede v breg dodobra razvleče, in bi, ona, da jo, vsaj nazaj grede, nosim, jaz, moji roki in hrbet, pa takšne daljave, preprosto, več ne zmorejo…

 

Bojda bo vreme držalo, v prihodnjih dneh, pa bom do konca pokosil. Pa še kaj, domnevam, zraven naredil. Bi moral, ročno, ob ograji, povsod, šavje razčistiti, se je že tako razraslo, da krepko preveč posega v neko pričakovano videnje. A tudi za to potrebujem roki, in križ, ki ne bodo, malodane v vsakem trenutku, o tik-pred-koncem-uporabnosti pričali…

 

Pokosil pa bom, pa če »crknem«! Da bova imela, ko pride, celoto na razpolago, namesto gozda in ceste, za najina sprehajanja, lovljenja. Priznam, neumorna je, Sera, in me dokaj hitro pripelje do tega, da mi sape poide. Po terasah se loviva sem ter tja, z njenim »tata gjabi«, pa gori-doli prek nabrežin, pri čemer jo na najbolj strme dele žene, meni pa se je, resnici na ljubo, že kar nekaj let nabralo…

 

Izmuči, ko je tu, a komaj čakam, da spet zastavi. Ob njej je življenje v hiši, ob njej vsaj delček lastnega življenja tudi sam živim. Bolje nekaj, kot nič, pravijo. Ona pa je krepko več kot samo nek »nekaj«!

Tudi včeraj sem imel nekaj življenja. Več kot uro sem se, popoldan, z mlajšim sinkom pogovarjal, prek telefona, s tistim, ki je bil prejšnjo soboto tu. Otroci so mi podobni, vsebinsko gledano so moje kopije. Žal. Jih bo življenje dobro teplo, in jih že sedaj, starejše, kakopak. Malo je predaleč od tega, da bi življenje sploh začela spoznavat…