"Berejo", "berejo" in "berejo"...

Pred nekaj dnevi sem uredniku, edinemu, s katerim sodelujem, poslal obilje gradiva, nekih svojih zapisov. Dvomim, da je kdajkoli prejel toliko materiala naenkrat…

 

In sem mu zapisal, po skušnjah sodeč, da se zavedam tega, da med kopico »bralcev« mojih sestavkov obstaja, le tu in tam, tudi bralec, ki zmore, vsaj od daleč, zapisano tudi razumeti. In sem mu zapisal, da povprečnosti ne bo všeč, kar bo »brala«, in da bi bilo za to povprečnost bolje, ko bi se posvečala sebi primernemu čtivu, običajno »normalnim« neumnostim. Pa – naj se odloči, sam, na temelju tega, ali bo, ali ne bo, objavil…

 

Marsikaj sem že doživljal, tudi zahvaljujoč svojemu pisanju. Tudi, in zlasti, to, da so me podučevali o zadevah, o katerih se jim še sanja ne! Pač, vse »vedo«, vse »znajo«… le z ničemer tega ne zmorejo izkazati. Imam, še vedno, denimo pri tej reviji, »bralce«, ki »me« redno »berejo«, a ne vedo, kaj so »prebrali«! Zajamčeno, preverjeno, ugotovljeno!

 

Prav tako pred dnevi sem zapisal nek aforizem, ki govori o tem, da je na planetu osem milijard mislecev, ki mislijo, da mislijo, a se z eno samo lastno mislijo ne zmorejo izkazati! Vse neka sklicevanja, ponavljanja, neka navajanja, običajno butastih, pa zato neumnim toliko bolj všečnih izjav, le redko, sila redko je moč naleteti na tvornost! Problem, kajti prav tvornost o miselnih zmožnostih priča…

 

Glede urednika se ne »bojim«, objavljenega ne presoja po »bralcih«, pač pa po zapisanem. Tudi glede »bralcev« se ne »bojim«, le… v neskončnost se že sprašujem, kaj, za vraga, te in takšne, k mojemu pisanju vleče?! Ne samo, da ne razumejo, celo v slabo voljo jih zna, zlahka, spraviti, a kljub temu »berejo«, »berejo« in »berejo«…