Do kosila sva veliko »oddelala«…

Tudi današnji dan sva zastavila delovno, nahranila sva mladička, in cucka. Nato je sledil Malin zajtrk, in tatina, v požirkih času ukradena kava, in pomivanje posode, potem pa naju je poneslo na sprehod. In to v tri, različne, kakopak, smeri…

 

Najprej sva šla do prvega pašnika, ki po i-ha-ha diši. Tja grede sem jo peljal na trikolescu, nazaj grede je hodila, in pred seboj blum-blum potiskala…

Še včeraj dopoldne sva videla kobili in žrebička, včeraj popoldne in danes pa jih ni bilo…

 

Na poti proti domu sva zavila v smeri nekih drugih pašnikov. Na prvem sva videla dve kravi, na drugem pa jih je bilo toliko, da jih še nekaj časa ne bo znala prešteti. In ker naju je na tej poti začelo preganjati sonce, sva nekaj časa počivala v senci kmetije, in prvi dve kravici opazovala, potem pa…

 

Potem je bilo, za premor, nekaj vožnje pred domačo garažo, dokler ni, ponovno, prevladala potepuška volja, in sva se odpravila po cesti navzdol, v smeri proti dolini, proti Brežicam…

 

Dokler je bilo moč, izmenjaje, loviti malo sence, in malo osončenega, sva vztrajala. Ona na koleščku, tata v vlogi voznika. Ko pa sva prišla do dela, na katerem se je šala nehala, in je samo še žgalo, z neba, sva se obrnila, proti domu grede malo poklepetala s teto »babico«, sosedovo, v prijetni senci dreves, nato pa se podala na dvorišče…

 

Utrujeni popotnici je teknil dolg požirek soka, malo za tem tudi lep krhelj lubenice. Po novem raje vidi, če se v krhelj zagrize, kot da ji meso na koščke narežem, in pečk osvobodim…

 

Okrepitev je prijala, in obnovila moči, pa je sledilo še nekaj preganjanja mačk, in cuckov, po dvorišču, nekaj tekanja, tekanju namenjenega, nekaj skrivanja, in tudi nekaj guncanja. Potem pa sva se umaknila v sobo, pred vročino, in prizadevno delala naprej, se igrala, vse do kosila.

 

Tudi zvečer sva šla na sprehod, a takrat le v eno smer, proti i-ha-ha pašniku, do njega pravzaprav, kajti ostalo načrtovano so nama preprečile komarice, tako zagnano so se Male lotile…