E, Malo moje…

Prej sem šel, dete moje milo, v tvoj gaj, pogledat bunkice. Nekaj minut ni deževalo. Tista, ki sva jo včeraj proučevala, in še neka druga – zdi se mi, da sta, kljub slabemu vremenu, za odtenek bolj porumeneli, pa te bosta pričakali, ko prideš, konec tedna, bodisi na licu mesta, bodisi v hladilniku… In so še tri lepe, celo večje od teh začetnih, pa še kopica malih, ki bodo v tvoje sladkanje dospele, ob času, kakopak. Tudi breskve se zrelosti približujejo, da le neke toče ne bo…

 

Danes, popoldne, mi nisi pomagala pripraviti hrane za cucka in mucka. Veš, vrata od kuhinje sem pustil na stežaj odprta, in sta se Tisa in Tar na pragu »cvrla«, čakajoč na to, da bo obrok pripravljen, Tar je celo piskal, nenehno, ob tem, medtem ko je mucek, ki, očitno, že ve, kdaj sledi mesni obrok, prišel k meni, da bi mi pomagal, tako da sem ga, skupaj z mesom, njemu namenjenim, odnesel k njegovi posodici, sedaj pa izgleda kot da bi celo žogico za tenis pogoltnil, tako lepo se mu je »bušček« zaokrožil… Je še nekaj paketkov mesa, katerega je »babica« dala, v zamrzovalniku, pa boš tudi ti, spet, vsaj nekaj dni, skrbela, da bodo briketi pravilno zmešani s koščki mesa.

 

S težavo mi je uspelo, brez tebe, in tvoje pomoči, stroj pripraviti do tega, da je tvoje perilo opral. Se že nekaj ur suši, še malo, pa se mu bo tudi belo pridružilo. Pacaronko moj sračkasti, čisto ti bo na voljo, v tvoje »umetniško ustvarjanje«. Ma, vse, kar počnem… resda hitreje poteka, na prvi pogled celo enostavnejše, a je, kljub temu, bistveno težje opraviti, kot takrat, kadar se mi ti pod nogami motaš, da moram, ob vsem, tudi nate paziti! In je »babica«, prej, vprašala, kje je moje ljubo, lepo dete, če, slučajno, spiš…

 

Čudno je, ko te ni. Da drugače ne opredeljujem tvoje odsotnosti. Povsem nenavadno, in nihče ne beži, prek dvorišča, ne cucka, ne mačkonarji, čeprav… vselej ti uspe, kar si zastaviš, pa jim tudi beg ne pomaga, slej ko prej se v tvojih rokah znajdejo! Se morava pa še naučiti, tega, da gre za živalice, in da jih je potrebno z malo večjim občutkom, in z nežnostjo »obravnavati«, jim na malček bolj uvideven način izkazovati to, da jih imaš rada. Da, na koncu koncev, tvojo ljubezen tudi preživijo!

 

Danes kocke počivajo. Nobenega stolpa ne bo, v izgradnji, nobenega kamiona, in tudi tiste slikice, sestavljanke, nihče ne bo motil v prihodnjih dneh, pri njenem počitku. Tudi gugalnica in blum-blum, vsak na svojem mestu, nabirata novih moči. V čakanju nate.