Kot kralj beračev…

V veselju drugih sebi košček najdem, v koščku sebe zmorem redke druge veseliti. Sebe ne, nič več, najdlje mi je do zadovoljstva dospeti, ob opravljenem delu, denimo, ob tem, da še zmorem,

ob hkratnem odganjanju misli na čas, ki neprizanesljivo te moje zmožnosti zmanjšuje, izničuje…

 

Na navidezno istem je vse več dela, in vse manj roke. In bo striglo, v vse večji razkorak, dokler ne bom moral, postopno, predaje podpisati. Da bi prosil, mi ni, da bi pomoč sama od sebe priletela, ne bo. Da bi roke plačeval, ne bom imel s čem. Dejstva, pred katerimi ne kaže oči zatiskati…

 

Vse bolj me bo gozd pred poraze postavljal, vse bolj bo tisto, kar sem skušal kultivirati, v akacijah preraslo. In v šavju, ki se kot neizogiben spremljevalec le-teh pojavlja. In bo, znova, raslo, kakor je raslo nekoč, in niti ne tako dolgo nazaj, ko sem še v lažnivih upih, kakor se je izkazalo, in v goljufivih sanjah živel. Pač, bo. Otok, na katerem bom, kot v nekem samotnem svetilniku, skušal luč čim dlje pri življenju držati, se bo manjšal…

 

Preveč so me slepili, da bi samega sebe, slepil. Preveč so se mi lagali, da bi samemu sebi lagal. Preveč goljufij sem spoznal, da bi se z njimi ubadal, jih samemu sebi porajal! Bo, kakor bo, tako in tako nisem večnosti zapisan, tako in tako bi rad zgolj toliko časa zdržal, da bi Malo imelo dovolj let za odločanje o tem, kaj in kako naprej. Da bi jo pričakalo, vsaj nekaj, vsaj delček tistega, kar je nekoč kazalo, da bo v celoti njen dom. Nekoč, ko je marsikaj kazalo povsem drugače, kot se je izkazalo…

 

Ko bi zmogel tako, kot zmorejo, da bi predvsem nase gledal, potem – že dolgo, dolgo nazaj bi pot, po kateri sem hodil, povsem drugače izkazal! In bi imel, še vedno, veliko, ter več kot dovolj, krepko več, kot potrebujem. In bi tudi sanjati smel, o tistem vsaj, kar je moč na temeljih materialne moči dosegati. Ko bi zmogel tako, da bi lastnemu ugodju prednost dajal pred obveznostjo do drugih, bi ne bil to, kar, in kakršen, sem. Nasprotno, bil bi zgolj eden med premnogimi, takšnimi, kakršni se mi upirajo, do zadnjega kotička želodca…

 

Moji starejši so po meni »dedovali« še krepko v času mojega življenja. Dal sem jim malodane vse, kar sem imel, sam pa sem pristal v občutni materialni negotovosti. Brez zaposlitve, s kopico jalovih poskusov, da bi jo dobil, prestar, po pojmovanjih mnogih. Pa čeprav sem počel stvari, katerih nek povprečnež še zdaleč ne bi zmogel, in sem jih počel uspešno. In, da, zavedam se tega, da obstaja veliko tistih, ki v slabšem živijo, kot sem živel jaz, čeprav med takšnimi osebno nikogar ne poznam, obenem pa dobro vem, kako zgleda, kadar v obdobju nekaj let ne veš niti tega, od česa boš v naslednjih dneh preživel, kaj šele v naslednjih tednih, mesecih. A v enem samem trenutku nisem obžaloval tega, da sem dal, kar sem dal, čeprav bi si z danim lahko lagodno življenje omogočil. In tudi Mali bi rad dal, vsaj nekaj…

 

Danes se počutim malodane kot kralj. Imam pokojnino, potemtakem imam reden, mesečni prihodek! Resda se s to pokojnino ne morem pretirano hvaliti, je podpovprečna, kljub temu, da sem se z nadpovprečnim izkazoval, krepko nadpovprečnim, le da – štiri leta manj, kot bi moral, da bi polno pokojninsko dobo dosegel. In nikoli nisem za svojo plačo rekel, sebi v prid, nasprotno, znal sem si jo zmanjšati, ko sem menil, da sem za nekaj objektivno odgovoren, zaradi položaja, katerega sem zasedal. In brez moje neposredne krivde…

 

Ko je Mala tu – za otroka mora biti vse, tako raznovrstna hrana, kakor tudi sadje, sladkanje, da, celo igrača! Mora biti, po mojih pravilih. Ko je ni, takrat pa – verjemi, tudi kombinacija kruha in vode gre v želodec, učinkovito. A se ne pritožujem radi tega, le upam, da mi računalnik, denimo, enajst jih že šteje, ne krepne, pa avto, sedemnajst jih bo jeseni dopolnil, ali karkoli drugega, čeprav, na srečo tudi na obroke prodajajo…

 

Oče je različne funkcije opravljal, tudi diplomat je bil, večino časa, a sem bil vselej vajen skromnosti. Nismo bili nikoli kakor-drugi, nikoli. In sem zadovoljen, kadar odvečna, tudi ponošena oblačila dobim v dar. Prav pridejo. Spodnjice nosim natrgane, skorajda iztrošene, vendar – nikjer in z nikomer ter za nikogar se ne slačim, ukradel pa jih nisem, da bi se jih moral sramovati! Čeprav je, običajno, tako, da tisti, ki bi se morali sramovati, sramu ne poznajo…

 

Da, skorajda kot kralj se počutim. Nisem lačen, nisem požrten. Zmorem iz meseca v mesec dospeti. Na pošten način. Dolgov nimam, jih imajo drugi, do mene. Čeprav z njimi zlahka živijo. Mene mučijo že položnice, pa jih, če je le moč, raje krepko pred zapadlostjo plačam, kot da bi za dan zamudil. Pravzaprav – sem dolžan, in ta dolg v sebi nosim, dolžan sem za sleherno pomoč, katera mi je bila, tako ali drugače, izkazana. In ji ne gledam v zobe, in tudi ne ugotavljam razloga njenega izkaza…

 

Ko mi nekdo skuša »odpreti oči«, češ da »so ljudje dobri«… skorajda me v slabo voljo spravi! Niti takšnih izkušenj nima, z ljudmi, v različnih okoljih, kot jih imam jaz, niti na takšnih delovnih mestih nikoli ni bil, kot so bila moja, da bi drugače občo »poštenost« videl, niti nima enakih izhodišč, kot so moja. Od same vzgoje, do načelnosti, in nekega vrednostnega sistema, v katerem so značajske lastnosti krepko pred materialnim. Veliko, jamčim, krepko več, kot povprečnež, sem teh »ljudi« srečeval in spoznaval, da bi v njihovo dobroto verjel! Le v posamičnih primerih sem jo srečeval, ko se je kot povsem nesebična izkazovala, brez slehernih pričakovanj, kaj šele zahtev…

 

Res je, v okviru daj-dama marsikdo »pomaga«, a, žal, po principu lahko-da-bom-jaz-jutri-tebe-potreboval, potemtakem na temelju neke preračunljivosti, nikakor po principu dejanske dobrote. Ki ne vidi, ne danes, ne jutri, sebe, pač pa samo tistega, kateremu se v pomoč daje…

 

Res je, kot kralj beračev, vse bolj izžetega obraza, a čistega, vse bolj bolečega križa, a vzravnane hrbtenice, vse bolj nemočnih rok, a žuljev neboječih… v kraljestvu, katerega bo, slej kot prej, zgodba o Trnjulčici prerasla, da bo moč robide med trnjem iskati…

A Mali želim vsaj nekaj zapustiti!