Neumen, ker...

Od tega, da sem, zlasti v času samozaposlitve, na področju kulture, pisal praviloma za naročnike, ki so objave honorirali, sem dospel do tega, da, po novem, svoja besedila posredujem le še eni reviji, spletni, in to povsem dobrovoljno, ne-honorirano…

 

Vmes je neka moja odločitev o tem, da se umaknem iz »javnega življenja«, v največji možni meri, in vsaj fizično, in je vmes tudi dejstvo, da se je urednik omenjene spletne revije vselej korektno izkazoval, celo tako korektno, da – edino združenje, katerega član sem, z izjemo članstva v AMZS, je literarno združenje, katerega vodja je taisti urednik, ki mi priznava nek poseben status, status članstva brez članarine…

 

Deležen sem bil, že nekajkrat, vprašanja čemu več ne pišem tudi za neke druge, tiste, ki za pisanje plačujejo, in, posledično, še več nerazumevanja, ko sem pojasnjeval, da živim na temelju nekih načel, in da mi denar, tudi takrat, ko ga krvavo potrebujem, ne predstavlja neke svetosti, nečesa, za čemer bi se gnal, prek vseh ovir in zlasti mimo zapovedi, katere samemu sebi postavljam, in se jih skušam, v največji možni meri, držati. In je, tu in tam, padla tudi ugotovitev o tem, da sem neumen, ker premorem oziroma zmorem nekaj, kar je moč prodajati, a tega ne počnem…

 

Ja, sem neumen, in to kar po nekaj vprašanjih. Tudi po tem, da živim, kakor živim, in se ne puščam vsesplošnim tokovom. In tudi po tem, ker, kljub neki svoji odločitvi, še vedno, resda le izjemoma, redko, skušam dopovedovati – neumnosti, ne svoji, kakopak. Neumnosti, zaradi katere je svet natanko takšen, kakršen je, in predvsem svet, na katerem je, bojda, moč vse prodajati, in vse kupovati. Uboga bitjeca, nagonska, ki o »ponosu« govorijo, pa o neki »poštenosti«, obenem pa, niti bledo in od daleč, ne vedo, o čem govori beseda moralno, etično!