Nebo se
joče. Svoj žalospev nalahno stresa prek listov in streh…
Nekaj
časa sedim na balkonu, in kadim. Obdan z vonjem dežink, v družbi cuckov in
mačjega razbojnika. In »rumenca«…
Ko se
oglasi, vrešči kot nekakšna sraka. Ni moč reči, da gre za petje, vsaj takšno
všečno ne. Ko se prikaže… je pa povsem druga zgodba.
Bojda
gre za ptico, ki se raje skriva, kot razkazuje, pa je ni moč nenehno videvati,
kaj šele opazovati jo, z razdalje nekih, morda, sedmih metrov…
Že
dneve, in redno, hodi na obisk, na figovce. Danes obiskuje tistega, ki je hiši
najbližji. In se sladka, s še nedozorelimi sadeži. Naj mu bo, jaz njemu fige,
on meni svojo lepoto…
Je
ptica, ki sila pozno pride, v naše kraje, nekje v aprilu, in relativno hitro
odleti, še pred koncem avgusta. Potemtakem je letos ne bo več dolgo moč
opazovati…
In ga
gledam. Kar dolgo časa zna zgolj sedeti na veji, in površen pogled bi menil, da
zre list, ki je že dodobra brez sokov ostal, in se zgolj še veje drži, v svoji
rumenkasti osušenosti. Ko bolje pogledaš…
Vsake
toliko razširi krila, v letu proti gozdu, na dnu brega ležečem. Ne vem, morda
ima, tam, gnezdo, pa za podmladek skrbi. Kakorkoli že, ko se vrača, ga je, radi
njegove žive barve, že zdaleč moč opaziti. In vem, da tudi on mene vidi, in mi
je všeč, da ga ne motim, da se vrne, četudi v bližino, zanj povsem neznačilno.

Ni komentarjev:
Objavite komentar