Mi ni
nič drugače, ne zmorem, ker nočem,
ker bi
se do konca sesul mi ves svet,
pa raje
podobe trpljenja izjočem,
od
nekdaj že vem, da »lepo je živet«…
V
okolju človeka rojen sem, in rasel,
spoznaval,
učil se, in sebe ravnal,
povprečju
nikdar primerljiv, in dorasel,
in níkdar
v željah, da bi del mu postal…
Pa raje,
z minevanjem, svet se mi oži,
že davno
zvečine mi je izpuhtel,
le z
enim obrazom, le v eni sem koži,
v
levitev nikoli še nisem dospel…
Mi ni
nič drugače, ni druge stezice,
da bi
me peljala, kot vsakogar zna,
na nebu
so zvezde mi tihe družice,
pod
njim pa kar v obče prav nič ne velja…
Iskrenost,
toplina, bližina, vse duša,
globoke,
in prav nič lažnive oči,
ne bo
razumel, kdor enako ne skuša,
nihče,
ki živi, zgolj zato, da živi…
Naj bo
jim vse žretje, vse plehko imetje,
naj bo
jim prav vse, kar praznini diši,
jaz
zmorem med ptice, jaz zmorem med cvetje,
jaz
zmorem do tja koder njim iti ni…
Je
davek visok, riba v mlaki crkava,
ko vse
bolj za zrakom kriči, v zaman,
a
vendar poskuša, in kljub vsemu plava,
dokler
ne odreši poslednji je dan…
Mi ni
nič drugače, da sebi ne lažem,
kar zmorem
iz sebe, izčrpam do dna,
kar mi
je skazati, do konca izkažem,
morda,
kdo bi vedel, nekomu velja…
Že
davno mi štetje je v času zastalo,
odštevam
samo še, v pogubo mi gre,
in kar
za menoj bo v ščepcu ostalo,
še
tisto nevrednost do konca požre…
In vsak
dan je manj, do miru več bližine,
pa bijem
se z jutrom, da pride v večer,
da v
praznem mi v mlaki v prazno ne mine,
le ena
stezica, v spokoj ena smer.
Ni komentarjev:
Objavite komentar