Iz srca
sem se nasmejal, sredi dneva…
Mala je
ustvarjala s plastelinom, košček ji je padel iz rok, in, ko ga je lovila, je z
rokico udarila ob mizo. Sicer marsikdaj (drugim) nerazločno, po svoje govori, a
tisto, kar je ob udarcu rekla, je bilo še kako razločno slišati – »jebem ti
boga«…
Mamica
ji je sicer povedala, da ne sme preklinjati. Tata sme, ona pa ne…
Da,
Mala, lahko si sebična, lahko se lažeš, hinaviš, goljufaš, varaš, kradeš, s
katerokoli podobo sprijenosti se lahko izkazuješ, a bog ne daj, da bi
preklinjala, ker ne boš »lepo vzgojena« podoba – laži?!
Da, iz
srca sem se ji nasmejal, na ves glas, ob njenem jebem-ti-boga, in ji celo
čestital! Daj si duška, malo moje, lepo, če pride, tudi zakolni, morda pomaga,
predvsem pa s tem nikomur škodovala ne boš, le z iskrenostjo se boš izkazovala.
Ostalega, običajnega, laži, hinavščine, vsevrstne pokvarjenosti se pa izogibaj!
In boš zame vedno ostala človek, in ne neka podoba nevrednega, večno
nevzgojenega smetja!
Ni komentarjev:
Objavite komentar