Mojim pticam Juga ni…

Že kar nekaj časa je, kar rumenca nisem videl, kmalu bo mesec. Odletel je, tja, kjer mu bo topleje prek zime. Morda se vrne, na pómlad…

 

Moje ptice niso selivke. So sicer znale, nekoč, na mnoge konce leteti, da bi, včasih, tam še bolj poletele kot sicer, in so tudi mene s seboj ponesle, ali pa je obratno bilo, kdo bi vedel, a je čas po svoje v njih posegel…

 

Nikoli nisem bil iz samega sebe sestavljen. Kar pomnim, so me tvorili tudi nekateri, in določene vsebine. In tudi v jatah mojih ptic so bila krila teh posameznikov, in vsebin, pa – kakor so zapuščali ta svet, ti, nekateri, tako so tudi pticam, katere so v moje jate rojevali, krila krnela, in manj kot sem vsebin, o katerih sem sanjaril, in jih iskal, našel, manj je bilo žgolenja, in več letenja priklenjenega na tla, na trdna tla, ki vse do sanj sežejo, da jih potolčejo, do konca pobijejo…

 

Danes poletijo, če je nemočnemu frfotanju tako reči, moje ptice, samo še po nekih običajnih poteh. V dolino, kadar se odpravimo, družno, opravke odpraviti. V dan, tja, in takrat, kjer in kadar je potrebno določene zadeve postoriti. Proti večeru, da ga prikličejo, in da čim prej dan odnese. In…

Letijo do vseh tistih, ki jih imam rad, a jim tega drugače, kot s tem, da moje ptice k sebi kličejo, večinoma ne zmorem izkazovati…

 

Letijo k tistim, ki samo še, družno z mojimi pticami, v njihovih jatah obstajajo. In se vračajo malodane onemogle, povešenih glav, nemih kljunov, nekje globoko, pod perjem, bolečino nesoč.

Letijo k tistim, ki še vedno so, in zmorejo z nekimi svojimi pticami živeti, da bi se od njih še z večjo bolečino vračale. Z bolečino, porojeno z daljavami, ki pogledom, objemom, poljubom živeti ne dopuščajo. Vsaj drugače ne, kot zgolj v svetu ptic.

Sicer pa nikogar nimajo, da bi smele, v vsakem trenutku, k njemu, da bi mojim očem nasmeh, njegov, priklicale.

 

Njihov let v smeri iskrenosti, topline, dobrote… se je prevečkrat kot nagnusna farsa izkazal, do konca boleča, da bi jih imelo pretirano krila napenjati. Le tu in tam se namreč zgodi, da iskano tudi najdejo, in se jim žgolenje, celo v šir doneč spev, za nekaj časa vrne. Da bi, malo za tem, spet obmolknile, upajoč, da bolečino preživijo…

 

Nekoč je bilo veliko, teh, mojih ptic. A so jim limanice nastavljali, in jih požrli. Lovili so jih v mreže, da bi jih pred nekim svojim zadržali, in jih pobili. Ali pa so sebe, preprosto, zgolj v spomine poslali, in pticam, s tem, dele neba odvzeli, da zmorejo, poklapane, samo še do tožnosti dospevati…

Iskrenost, toplina, dobrota… preredki so kotički, kjer je še moč iskati, v strahu pred razočaranjem, da bi ptice dovolj volje zbrale, potrebne za to, da zamahnejo, s krili, in zajadrajo prek neba, ugodnim vetričem predane. Pa jih je mnogo umrlo, teh ptic, malodane vse, in njihova trohneča telesca, nekje na mojem dnu, vpijoče proti pozabi silijo.

 

Nekoč jih je bilo veliko, v svoji razigranosti so nebo prekrivale. In iz dneva v dan, kakor sem začel spoznavati, vse pogosteje padale, nemočne, na tla…

 

Nekoč so mi znale veselje buditi, me do trenutkov sreče ponesti… danes jim komaj voljo do živetja ohranjam.

Nekoč so mi lepe zgodbe pripovedovale, s svojih letenj… danes večinoma poletijo samo še tja, od koder se neme vračajo.

Nekoč so se mi znale v šaljivosti izpisovati, se v nadobudnosti, tozadevni, z razigranostjo krasiti… danes jim branim, bolj ali manj uspešno, do preklinjanja dospeti…

 

Samoten otok, otoček, in nepregledno morje obzorja, krog njega. Le pesem valov, obali razdajajočih se, in vetra, in vonj po soli, ki, žgoča, prek nezaceljenega lega, da do konca izniči, da ugasne bolečino, trudeč se, ob tem, da meni del mene odvzame, v domnevno odrešitev. A je hudič, toliko je teh delov, katere bi morala ugasniti, ta sol, da – mene malodane nič ne bi ostalo…

 

Spustil bi jih, in jih bom, ko dočakam, na prosto, da po svoje gredo. Morda za rumencem. Nekam daleč, nekam še dlje. Na toplo. Na svetlo. V širjave, stisnjene, ukleščene med vse ostalo, tisto, kar samo pobijati zna, in zmore.

Spustil bi jih, da jih v sebi, in s seboj, več ne trpinčim. Čeprav jih nikdar trpinčiti nisem hotel. Da spet, morda, z vso močjo krila razprejo, da, spet, oživijo njih pesmi, a kaj, ko bolje od njih vem, da ni dobro pričakovati, sanjariti o tistem, česar malodane ni, ker le v preredkih obstaja…

 

Bodo, že čez nekaj dni bodo spet poletele, visoko pod nebo, in prek njega! Dete bo tu, in ono jih zna zbuditi, v vsem njihovem veselju, zna jim moči povrniti, da vse do sonca poletijo, in še dlje… čakajoč na čas, ko bodo najprej mene, nato, čez veliko časa, upam, tudi Malo, na Luno ponesle. Da tam, spet, te ptice, v meni, družno z vsemi tistimi, ki jih več ni, da bi še drugje, kot v meni, svetlili, in s tistimi, ki so, a krepko predaleč, da bi bili, fizično, v vsakem trenutku bili, da tam, v zaokroženi družnosti, v nekem enem, iz mnogih v eno stopljenem, spet do svojega spokoja dospejo…

 

Ni dobro, kadar ptice v tebi živijo. Ni dobro! Bolj kot jih krmiš, bolj kot se trudiš zanje skrbeti, jim krila širiti, bolj te tolče njih padanje z neba, bolj te boli, ko se, nekje na dnu, v globini, v razkrajanje namenijo… obenem pa pomniš, kako je bilo, ko so leteti smele, znale, zmogle.