»Potrebno
je pozabiti, in iti naprej«…
Iz česa
pa si sestavljen, če te preteklost ne tvori, če se iz nje ničesar ne učiš, če
si zgolj nek velik nič, podoben glini, s katero lahko vsaka roka počne tisto,
kar si početi želi?!
Na
izkušnjah se učimo, pravijo. Na tistih, katere je potrebno »pozabiti«?! Težko.
V bistvu se tebi, takšnemu, ničesar sploh ni treba učiti, kajti vse, kar potrebuješ,
za svoje »uspešno« živetje, vse to ti je že Narava dala, v podobi nagonov, v
okviru katerih se, nenehno, na vsakem koraku, prilagajaš novonastalemu. Niti od
daleč vedoč o tem, kaj je prav, kaj ni, kaj je moralno, kaj ni… obenem pa – si butast,
tako butast, da bolj tudi teoretično ne bi mogel biti, kajti…
Še tako
se lahko trudiš, v pozabo spravljati, tudi uspeva ti, čeprav ne radi tvojega
truda, iz zavesti izgnati, in se v večnost sliniti, tudi taisti roki, ki ti je
udarce izkazala, v kolikor ti, spet, s polnim koritom streže, vendar o nečem
niti najmanjšega pojma nimaš, pravzaprav ga o ničemer nimaš, in tudi o sebi ne,
kajti…
Tudi
tam, kjer je pozabljanje posledica nekih mehanskih okvar, in se celo proti
željam po pozabljanju odvija, tudi tam, prav zares, ni ničesar kar bi,
preprosto, v pozabo šlo, iz tebe, nekam stran! Daleč od tega, prav vse, s čemer
si se kadarkoli srečal, vse, kar si kadarkoli, vede o tem, ali ne, spoznal, vse
se zapiše nekam globoko, tja, do koder niti seči ne moreš, v podzavest. In tam,
v tej podzavesti, ureja, oblikuje, odloča, in te, bolj kot ne, spreminja,
čeprav – ni zadeve, na tem svetu, ki bi bila, pri nagonskih bitjih, močnejša od
nagonov! Tudi zadržka nobenega, ne moralnega, ne sicer čustvenega, ki bi jih
zmogel premagati, takrat, kadar ugotovijo, da so pred zid postavljeni, ko o
tebi samem, o tvojem obstajanju odločajo, pa te, zlahka, da lažje niti mogli ne
bi, izkažejo v tvojih pravih, v boju za obstanek razplamtelih podobah,
živalskih…
Ničesar
ni potrebno pozabljati, možgani sami znajo manj pomembno ločevati od
pomembnejšega, znajo »disk« razbremenjevati, ko določene zadeve odlagajo na
police, v nekih temnih kotih, da pretirano pomnjenja ne obremenjujejo, in prav
zaradi tega, ker zgolj odložijo, a ne brišejo, naj bi veljalo, da se iz
izkušenj učimo, čeprav…
»Jaz«,
le »jaz«, ta vražji »jaz«, domnevna os sveta, ki nagonom pove o tem, ali je
svet lep, ali ni, v odvisnosti od polnosti krempljev, in vampov, taisti »jaz«,
nagonski, živalski, je premočan dejavnik, da bi človečnost, moralnost smela
vsaj sanjariti o nekem dovoljenju svojega obstajanja…
Jaz ne
pozabljam, namenoma vsaj, ničesar, in tudi sicer se mi pomembnosti dobro v
spominu zasidrajo, banalnosti, pač, ne. In se mi sleherna vsebina, sleherno
spoznanje, s katerim sem se soočil, dobesedno vžge v spomin, in to naredi tudi,
če ne predvsem, zaradi tega, da zmorem – ločevati, med dobrim in slabim, med
čistim in umazanim, da zmorem vse, kar smrdi, iz svojega življenja gnati!
Res je,
in na žalost, prevladujejo spomini, ki o neljubem govorijo, pa s seboj tudi
bolečino nosijo, jo ohranjajo, vendar – če želim človečno, kot človek, potem
tega ne zmorem brez omenjenega ločevanja, in brez tega, da vse tisto, kar se mi
kot nesprejemljivo kaže, od sebe ženem! Za to pa potrebujem, še kako, pomniti,
in s tem pomnjenjem iti naprej. Skozi nekaj, kar je samo navzven človeku
podobno, zares pa je samo tisti vražji »jaz«, nagonski, živalski, samemu sebi v
lasten prid namenjen.
Uboga
ničeta, katerim je v pozabi smer za iti naprej! In – ker so taista ničeta »boga«
ustvarila, ni prav nič čudnega, v tem, da se taisti »bog« kot skrajno
nemoralno, nepravično bitje izkazuje, s tem, ko dreku njegov smrad oprošča,
nanj »pozablja«, ter ga, s tem, v bistvu izenačuje z ne-drekom!
Ni komentarjev:
Objavite komentar